Foto: Planet Siol.

Neprijazno je govoriti o svobodi govora tako kmalu po pokolu novinarjev in nič krivih nakupovalcev v Parizu.

Vseeno bom tvegal, da me bo površen ali zadrt bralec označil za sovražnika sodobnih svoboščin ali celo zagovornika nasilnega obračunavanja z drugače mislečimi, saj menim, da glede razumevanja svoboščin vlada precejšnja zmeda. Zaupam, da bo večina ljudi dobronamerno poslušala mojo argumentacijo, brez demoniziranja, čeprav se z menoj v čem ne strinjajo.

V tem prispevku ne govorim o nasilnem obračunavanju med drugače mislečimi. To zavračam. Tudi ne govorim o manipulaciji vere s strani političnih, gospodarskih ali kakršnihkoli že centrov. Ta je žalostno dejstvo. Zanimata me kriza evropskega liberalnega modela države in možnost miroljubnega sožitja v pluralni, večkulturni družbi.

Kaj je svoboda?

Danes je v modi negativno pojmovanje svobode, ki zavrača vsakršne meje, ovire in zunanji pritisk. Svoboda je seveda tudi to, prostost od prisile, a je hkrati več kot to.

Najstnik se ukvarja predvsem z negativno svobodo, ko se upira vsaki omejitvi. Tisti najstniki, ki odrastejo, ugotovijo, da niso svobodni zato, da uživajo in živijo na račun drugih, ampak zato, da bodo nekaj naredili iz sebe in iz sveta, v katerega so postavljeni.

Svoboden je človek, ki ve, kaj hoče, in se disciplinira ter omeji, da bo to lahko dosegel. Dvajsetletnik je seveda “svoboden” (od staršev in od države), da kot čebela cvetlice obletava eno dekle za drugim. Moder pa ni in dokler bo njegova svoboda na tej ravni, ne bo iz sebe nič naredil, ostal bo trot, v najboljšem primeru koristen za osemenjevanje, sicer pa živeč na stroške panja. Če želi ustvariti družino ali se čisto preprosto uveljaviti v izbranem poklicu, se bo moral močno omejiti.

Država ni zato, da služi mojim muham in kapricam

Svoboda govora v sodobni državi ne pomeni, da smem nekaznovano govoriti, kar se mi zazdi. Pač pa pomeni, da me oblast ne bo kaznovala za izraženo mnenje. Izhaja iz novoveškega pojmovanja človeka kot razumnega in avtonomnega bitja (religije Knjige to utemeljijo s tem, da je človek ustvarjen po Božji podobi in ga je zato treba spoštovati), ki v zadevah vesti odgovarja le Bogu oziroma (v sekularnih režimih, ki so Boga odstranili iz javnosti) samemu sebi. Nobena človeška oblast ga ne more in ne sme prisiliti, da bi verjel v nekaj ali ravnal proti svoji vesti.

Pojem svobode vesti, govora in tiska je zrasel na judovsko-krščansko-antični zemlji in se razvil v kontekstu demokratizacije. Državljan namreč more uveljaviti svoje politične dolžnosti in pravice samo takrat, ko je informiran o javnih zadevah in o delovanju države, ko ima dostop do različnih mnenj o političnih zadevah ter ko svoje mnenje lahko tudi sam izrazi – ne le zasebno ali tajno na volišču, ampak tudi v javnosti, ali na zborovanju ali v medijih. Ko to dela, se mu ni treba bati državne prisile in hkrati lahko računa, da ga bo država zaščitila pred sodržavljani, ki bi se na moč njegovega argumenta odzvali z argumentom moči. O tem nas je pred kratkim poučilo ustavno sodišče v primeru odvzema prostosti Janezu Janši. Politične stranke, poslanci, svoboda javnega zbiranja in mediji so bistveni za delovanje demokracije, zato uživajo določeno imuniteto.

Privilegiji za novinarje

Tako razumljene svobode (država ne bo izvajala pritiska na mojo vest in moje mnenje ter bo zaščitila moje politične svoboščine) se ne da ločiti od svobode do provokacije in žalitve, ki jo v zahodnih demokracijah uživajo novinarji pri Charlie Hebdo in njihovi kolegi. Ker so nujni za delovanje demokratične družbe, država novinarske medije ščiti, jim da določene privilegije in zamiži na eno oko tudi takrat, ko si privoščijo izpad, zaradi katerega bi običajni državljani odgovarjali pred sodiščem.

Privilegirani so zato, da lahko državljane obveščajo o dogajanju v mestu in državi ter da vzpostavljajo javni prostor, na katerem lahko pridejo do izraza različni pogledi na stvarnost, različna mnenja in različni predlogi. Odločitev, ali bo ravnal v skladu z demokratičnim poslanstvom ali pa bo izkoriščal imuniteto, ki mu jo daje poklic, ostaja na ramenih vsakega novinarja in medija. Narobe pa bi bilo, če bi iz omenjene nezmožnosti ločitve med dobrim in slabim novinarstvom potegnili sklep, da imajo propaganda, žalitve in norčevanje enako legitimnost kot kakovostno novinarstvo in komentiranje. Daleč od tega! Zavračam nasilje, žalujem za ubitimi novinarji in spoštujem njihovo svobodo govora, toda: Je ne suis pas Charlie.

Pravice novinarjev

Novinarji imajo vso pravico kritizirati in smešiti ljudi ter razmere okrog sebe, še posebej javne osebnosti in ustanove, ki si to zaslužijo. Vendar je v njihovem interesu, da se vedno znova spomnijo, od kod izvirajo njihove pravice in privilegiji: iz njihovega služenja demokratični skupnosti. Če to pozabijo ter prestopijo mejo spodobnosti in dobrega okusa, če žalijo, pozivajo k diskriminaciji in nasilju ali pa preprosto postanejo topoglavi, se podajajo na led, ki z vsakim korakom postaja tanjši.

Podobno se jim godi kot tistim medijem, ki pravice, status in privilegije z naslova novinarstva in javne službe izrabljajo pretežno za kovanje dobička ali za ideološko-politično propagando. Ljudje jih bodo prej ali slej spregledali, jih odpovedali ali pa jim bodo odrekli privilegiran status.

Kaj prinaša imunost novinarjev

Obenem je treba poudariti, da imunost novinarjev pred pregonom oblasti nikakor ne pomeni, da so imuni proti kritiki in protestom svojih kolegov in sodržavljanov.

Pravilno in nujno je, da se prizadeti oglasi in zahteva popravek, opravičilo, odškodnino. V teh vprašanjih ne bi bilo prav, če bi država dala prav enemu v škodo drugega, ko bi na primer verniku odrekla pravico, da je prizadet in užaljen zaradi nespoštljivega odnosa do njegovih svetinj v javnosti. Država sme nastopati kvečjemu kot nevtralna razsodnica v sporih med strankami. Vsekakor pa spada k bistvenim nalogam države, da preganja nasilno obračunavanje med nasprotniki, pa tudi, da vzpostavlja take razmere, da nasilje ne bi izbruhnilo.
Skrajni liberalizem odpravi svobodo

“Les extrêmes se touchent,” pravi francoska modrost. Ko človek posluša zagovornike svobode govora, dobi občutek, da živimo v družbi, v kateri ni nobenih omejitev. Kar očitno ne drži. Normalna oblast nas bo hitro poklicala na zagovor in nas kaznovala, če krivo pričamo na sodišču; če ponaredimo uradni dokument; če z besedo žalimo sočloveka ali mu naredimo škodo; če z besedo pozivamo k nasilju ali k prevratu. To pa zato, ker z vsemi omenjenimi dejanji rušimo javni red in mir, spodkopavamo temelje družbenega sožitja ali pa preprosto ranimo soljudi. Družba, v kateri ne bi bilo nobenih omejitev, bi postala družba, v kateri se ne bi dalo živeti.

Protest proti žalitvi

Uporabil sem izraz dejanja, ne besede. Pogosto slišimo, da je na karikaturo treba odgovoriti s karikaturo, ne s pištolo. To se sliši tako samoumevno, da sploh ne pomislimo, da muslimani in drugi verniki v primeru Charie Hebdo ne protestirajo proti karikaturi, ampak proti žalitvi.

Tudi sodišče me ne kaznuje zato, ker sem ubesedil določeno misel, ampak zato, ker sem z besedo prizadel ali oškodoval drugega človeka. Včasih so sankcije besedne, drugič materialne v obliki državnega nasilja nad mojo denarnico in svobodo gibanja.

Sita vrana lačni ne verjame

Samo človeku, ki je nepopravljivo zagledan vase in prepričan, da je najpametnejši in ima edini prav, se bo zdelo čudno, da se nekdo na besedno žalitev odzove s fizično silo, še posebej človek, ki nima enakega dostopa do medijev, kot ga imajo novinarji in druga liberalna elita, in ki v zahodnih demokracijah zaman išče sodišče, ki bo resno vzelo njegovo pritožbo, da ga norčevanje iz Boga in vere prizadene vsaj toliko, kot soseda prizadene norčevanje iz njegove rase ali spolne usmerjenosti.

Mit o nekem dogodku, ki ga ni bilo

Za tistega, ki misli, da tako nerazumno razmišljajo marsovci in morda še nekaj topoglavcev v islamskem kalifatu, je skrajni čas, da se zbudi in ozre okrog sebe. Ni mu treba iti daleč, že na robu Jelovice bo opazil proslave, kjer tisoči mladih in starih Slovencev zaklinjajo svojo privrženost nečemu, kar se dokazano ni zgodilo, in bodo avtorja teh vrstic obtožili bogokletja, z enako ali večjo gorečnostjo kot srednjeveški inkvizitorji in sodobni islamski skrajneži.

(Seveda nimam nič proti njihovi pravici, da verjamejo v tisto, kar hočejo. Sočustvujem pa s preživelimi žrtvami, ki morajo vsako leto znova poslušati neresnične zgodbe o sebi in svojih prednikih. In seveda menim, da za sodobno laično državo ni primerno opredeljevanje v korist ene strani v tej zadevi; če pa res ne gre drugače, kot da se opredeli, naj bo na strani dejstev in spodobnosti.)

O religiji in politiki Britanci ne debatirajo

Upam, da sem z izbranim primerom dovolj jasno nakazal, v čem je težava. Za civiliziranega človeka je poučen izlet v Veliko Britanijo, eno od zibelk sodobne demokracije in liberalizma. Ne more biti naključje, da iz njihove kulture prihaja reklo, da se o religiji, politiki in še nečem ne debatira. Ne zato, ker ne bi bile pomembne, ampak zato, ker gre za globoko osebne zadeve, ki jih zunanji opazovalec pogosto ne more razumeti, jih je pa dolžan spoštovati.

Še bolj zanimivo je morda, da je ta razsvetljena in demokratična država šele leta 2008 odpravila zakon proti bogokletju (medtem ko sovražnost do ljudi zaradi njihove vere ostaja kazniva). Kaj se dogaja na angelskem otoku, so res tako daleč “za časom”?!

Richard Webster v knjigi A brief history of blasphemy: Liberalism, censorship and the satanic verses prepričljivo argumentira, da kriminalizacija bogokletja ni postala odvečna zato, ker bi bogokletje izgubilo svojo moč in pomen, ampak zato, ker so se ljudje sčasoma toliko disciplinirali, da državna prisila ni bila več potrebna. Kjer ljudje spoštujejo zakone, tam policija in sodišča pač niso potrebni.

Česa pa sodobna država ne dovoljuje?

Ta sodobna država je hkrati uzakonila nove oblike “bogokletja”, se pravi žalitve vrednot, ki so svete “razsvetljenemu” človeku: sodobna država zatira, tako ali drugače, vse od sladkornih pijač in mastnih hamburgerjev do rasističnega govora.

Kajenje v javnih prostorih je prepovedano, ker je škodljivo za pljuča nekadilcev. Kršitelja čaka kazen. Javno norčevanje iz religije in Boga, ki je za vernega človeka veliko bolj resna zadeva, saj ne prizadene le enega od njegovih organov, ampak njegovo identiteto – to pa naj bi bilo čisto v redu? Norčevanje na račun barve ženskih las ali invalidove nerodnosti velja za slab okus in hujše, in prav je tako. Norčevanje iz človekove vere in vsega, kar je njemu sveto, pa naj bi bilo znamenje civiliziranosti in inteligence?

Zakaj mora država preventivno preprečiti nered

Če velja, da so Angleži odpravili kaznivo dejanje bogokletja, ker so se v preteklih stoletjih naučili, da vera spada med tiste reči, o katerih se ne debatira, ampak jih je treba spoštovati ali pa vsaj pustiti pri miru, potem velja tudi obratno: kjer ljudje nimajo te modrosti in tolerance, tam je upravičeno in včasih potrebno, da država preventivno prepreči nered.

A Webster gre dalje: tisti, ki zase zahtevajo absolutno svobodo, da se norčujejo iz svetinj soljudi, se v ničemer ne razlikujejo od tistih, ki zahtevajo absolutno prepoved upodabljanja svetih oseb.

Ali je prav, da se država postavi za razsodnico, kdo ima prav v tem sporu?

Država mora poskrbeti, da je red in mir. Če nekdo žali soseda in ne želimo končati v džungli, mora vstopiti država, da naredi red. Ne šele takrat, ko se je užaljeni član nasilno odzval na provokacijo, ampak že prej, da nasilje prepreči. Ker sta zaprtje v geto in nasilna deportacija nepraktični rešitvi (malo čudno deluješ, če si hkrati liberalec in šovinist, pa še naše gospodarstvo potrebuje poceni delovno silo), nam preostane zgolj to, da soseda ne provociramo po nepotrebnem. To ni enako kot sprejeti njegovo vero ali se mu podvreči.

Nevednost ni obramba

Siolov komentator Žiga Turk ugotavlja, da slovenski mediji niso objavili spornih karikatur, ki dražijo muslimane. So pa ponovno objavili priredbo slike brezjanske Matere Božje, ki ima podoben učinek na kristjane. Kako si razložiti to nedoslednost v naših medijih?
Ali je mogoče, da novinarji in uredniki ne bi vedeli, kako močno ta slika žalosti in žali kristjane? Da bi človek z univerzitetno izobrazbo ne vedel, da so vernikom določene stvari svete? Da novinarji ne bi vedeli za razburjenje, ki ga je povzročila prva objava slike pred dobrim desetletjem? Malo verjetno, a dandanes je vse mogoče, tudi to, da so novinarji in uredniki nepoučeni.

Žrtve na muhi slovenskih novinarjev

Morda novinarji vedo, kako bo objava delovala na vernike in verjetno še koga, a jim je vseeno. Ne zanimata jih bolečina in nelagodje, ki ga povzročijo s svojimi dejanji. Kolikor poznam slovenske medije, se mi ta razlaga zdi verjetna. Ni težko najti člankov brez vsakršne dobrohotnosti do ljudi, ki so se znašli na novinarjevi muhi, še več, v katerih mrgoli neprijaznih podtikanj in napak. Majhna nepazljivost novinarja lahko človeka rani za vse življenje. Ni videti, da bi novinarji delali z empatijo, da bi jim bilo kaj dosti mar za bolečino in škodo, ki jo povzročijo ljudem.

Kaj je profesionalno novinarstvo

Predpostavimo, da novinarji objavijo slike in karikature, za katere vedo, da bodo razdražile ljudi. Zakaj bi to storili? Ena možnost je, da gre za tako pomembno novico, da o njej preprosto morajo poročati. Neobjava bi ljudi prikrajšala za informacijo ali mnenje, ki je pomembno za njihovo varnost ali za politično življenje. A celo v tako pomembnih rečeh se nakazujejo alternative, ki so manj boleče za nekatere bralce. Namesto ponatisa je mogoče zadevo dovolj izčrpno opisati z besedami. V opis vključiti dovolj podatkov, da jo bo zainteresirani bralec našel na internetu ali v knjižnici. Celo povezavo na izvirnik je mogoče umestiti v besedilo na spletu. Vse te možnosti ima novinar, ki želi izpolniti svojo profesionalno dolžnost: poročati o pomembnih zadevah na način, ki je spoštljiv tako do tistih, o katerih piše, kot do bralcev.

Zakaj bi medij objavil deset let staro sliko Marije, ki draži predvsem slovenske kristjane, ne pa tudi karikatur, ki so bile povod (ali pa pretveza) za pokol v Parizu in ki dražijo predvsem muslimane? Karikatur, zaradi katerih je na nogah ves Zahod in nam morda grozi celo odkrita vojna z Bližnjim vzhodom? Na to je težje dobiti razumen odgovor. Ali so novinarji pristranski, so jim ljubši muslimani kot kristjani? So se morda bali odziva muslimanskih skrajnežev? Ne eno ne drugo ni dobro.

Profesionalen je novinar, ki goji enako odmaknjenost do vseh strani. Novinar, ki cenzurira samega sebe iz strahupred sankcijami, tudi ni v pravem poklicu. Še najmanj pa potrebujemo novinarje, ki so tako leni ali zavarovani v svojo superiornost, da prezirajo tiste, s katerimi se ne strinjajo ali jih ne razumejo.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno na Planet Siol.