Spoštovani France!
Tvoje zadnje pismo sem prav z veseljem prebral, saj se (no, bom kar malo nadaljeval s statistiko…) v precej več kot 90% povsem strinjam s tvojimi mislimi. Navdušen sem, da je za nekoga iz SDS – Slovenska pomlad »sinonim za vse pristno demokratične stranke, tako ‘desne’ kot ‘leve’…«. No, o tem, katera slovenska leva stranka bi bila lahko pristno demokratična, bova lahko še v nadaljevanju kakšno rekla…
Bojim pa se, da me tvoji argumenti o tem, da naj bi Nova Slovenija v zadnjem času »zavijala v levo«, niso prepričali. Vse te »očitke« smo s strani (simpatizerjev) SDS že velikokrat slišali, vendar se bojim, da ta »dialog« (bolje: prepir) poteka kar nekako drug mimo drugega.
Pogled, zaskrbljenost in delovanje NSi so usmerjena izrazito v prihodnost, medtem ko je SDS zazrta bolj (predvsem, najprej?) v preteklost. Saj se tudi jaz strinjam, da brez razčiščevanja (očiščenja) preteklosti ni možno graditi obetavne prihodnosti. Se pa očitno razlikujemo (le) v stopnji intenzivnosti, kako daleč nazaj in kako dosledno je treba opraviti s preteklimi grehi.
Verjemi, da imamo v Novi Sloveniji enako negativen odnos – kot v SDS – do: zločinskosti komunizma in njegove dolgoletne ugrabitve slovenskega naroda v 20. stoletju, medvojnih in povojnih zločinov, revolucionarnega nasilja, totalitarnosti povojne oblasti v Jugoslaviji in Sloveniji, tajnih služb in njihovih metod vse do leta 1990, zatiranja verske svobode in pomanjkanja demokracije vse do osamosvojitve, itd. itd.
Nekaj razlike je le v tem, kako odpraviti posledice vse te zgodovinske navlake in kako zaceliti globoke rane slovenske družbe do te mere, da bo lahko zaživela normalno demokracijo – tako, kot so jo očitno številne druge evropske države, ki so bile tudi dolgoletne talke zločinskega komunizma.
Priložnost izgubljena, ne vrne se nobena!
Po mojem mnenju to velja tudi za lustracijo: če je nismo izvedli leta 1990, je tudi sedaj ne bomo … ker je prepozno! Seveda pri tem mislim na »čisto« (zgodovinsko utemeljeno) lustracijo, pri kateri bi nekomu očitali, da je bil vpleten v očitna kršenja človekovih pravic s strani in preko organov nedemokratičnih organizacij (seveda predvsem komunistične organizacije in tajnih služb) – do leta 1990! Po tej logiki bi morali biti prve tarče lustracije vsi preživeli voditelji prejšnjega totalitarnega režima, predvsem in prvi tudi – Milan Kučan, kot predsednik CK ZKS (politične organizacije, ki je Sloveniji 45 let onemogočala demokracijo)! Je pa res, da je Milana Kučana že takoj na začetku demokracije narod kar lepo »pomilostil«, s tem ko ga je izvolil za predsednika (Predsedstva) na prvih svobodnih volitvah.
Za vse druge »nepravilnosti«, ki so se (naj bi se) dogajale po letu 1990, pa čista lustracija (kot očiščenje zaradi grehov komunizma) ne pride več v poštev, saj obstajajo številni drugi mehanizmi, postopki in organi pravne države – demokratične Republike Slovenije… in sedaj celo širši privzeti pravni sistem Evropske unije!
Spoštovani France, naj ti ob tem še iskreno priznam, da sam tudi v obdobju 1990 do 1992 nisem bil za lustracijo, iz enakih razlogov, kot tudi Jože Pučnik ni bil! Trdno sem namreč (bil) prepričan, da se Sloveniji ne bi uspelo osamosvojiti in pobegniti iz grozečega balkanskega lonca (ki bi v vsakem primeru eksplodiral v vojno morijo, le da bi bila ta tudi za Slovenijo veliko bolj krvava), če bi se nova oblast lotila še dodatnega tretjega cilja (poleg demokratizacije in osamosvojitve še lustracija).
Pa verjemi, da sem bil kar dobro in »od znotraj« seznanjen o političnih okoliščinah tega našega zgodovinskega obdobja: kot poslanec (tedaj »delegat«) v republiški skupščini sem imel še dve pomembni zadolžitvi – predsedoval sem Zakonodajno-pravni komisiji ter Komisiji za poslovnik, predstavljal Slovenijo na javni obravnavi v Beogradu – pred Ustavnim sodiščem SFRJ – zaradi Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije, bil v vodstvu SDZ, podpredsednik Narodnih demokratov itd.
beri naprej >>>>
