Na eni strani so močni sindikati in javni sektor. Na drugi strani so mladi, ki delajo v brutalnih tržnih razmerah. Na te ljudi se v Sloveniji zgrnejo vsi šoki, opozarja ekonomist Egon Zakrajšek.

Kaj lahko Slovenija pričakuje letos?
Še naprej životarjenje. Razmere so se sicer zaradi svetovnega gospodarskega okrevanja v državi umirile. Res se kaže kratkoročno izboljšanje, a ni mogoče pričakovati odboja v pozitivno rast, ki bi bistveno zmanjšala brezposelnost in dvig življenjskega standarda Slovencev, to je nemogoče.

Kaj pa je treba narediti, da bi se življenjski standard dvignil?
Gospodarska rast, ki trenutno sloni na izvozu, se mora prenesti v domačo potrošno in investicije. Slovenija potrebuje finančni sistem, ki bo kreditiral nove perspektivne projekte. Večina bank je še vedno v državni lasti, vprašanje pa je, ali se državne banke sploh ukvarjajo s financiranjem projektov.

Trg dela je v Sloveniji zelo neprožen, dolgoročna nezaposlenost je visoka. Slovenija ima dolgoročne strukturne težave. Dokler se to ne bo spremenilo, ne bo dolgoročne rasti.

Je ob tem Slovenija še socialna država?
Po mojem Slovenija nikoli ni bila socialna država. Slovenija je socialna država za sloj ljudi, ki imajo privilegije, da delajo v izredno zaščitenem okolju. Socialna država pa pomeni enakopravnost v smislu enake dostopnosti do javnih dobrin za vse. Seveda mora država pomagati ogroženim. Ampak v Sloveniji socialnost razumemo kot zaščito privilegiranih. Slovenija ima namreč strahotno neučinkovit in socialno krivičen trg dela.

Na eni strani so močni sindikati in zaščiten javni sektor, se pravi okolje brez tržnih zakonitosti in pravil. Na drugi strani so v veliki večini mladi, perspektivni ljudje, ki delajo v brutalnih tržnih razmerah, odvisni so od mesečnih pogodb in zato ne morejo ničesar načrtovati dolgoročno. Pri njih je vse izredno kratkoročno. Ti ljudje absorbirajo vse gospodarske šoke.

Kako je to socialno? Zame je socialno, da se bremena krize in šokov čim bolj enakomerno porazdelijo na vse družbene sloje, ne pa samo na en segment družbe. To je eden od ključnih razlogov, zaradi katerih se nikakor ne strinjam, da je Slovenija socialna država.

Se Slovenija razvija v državo poceni delovne sile brez dodane vrednosti?
Ne, ker delovna sila v Sloveniji ni poceni. Težava Slovenije je, da je delovna sila razmeroma draga, in sicer zaradi vseh dodatkov na stroške dela, torej davkov in prispevkov. Ta obremenitev ne spodbuja dolgoročnega zaposlovanja. Ko v Sloveniji nekoga redno zaposliš, izgubiš fleksibilnost, ki pa je nujna za uspešno dolgoročno poslovanje podjetij.

Ne skrbi me, da bi Slovenija postala država poceni delovne sile, temveč da bo še vedno imel moč segment ljudi, ki ima politično podporo, ki je ob pomoči sindikatov glasen na ulicah in povsem nepripravljen na kompromis, medtem ko bo vedno več ljudi potisnjenih na kratkoročen trg dela, kjer bodo povsem nezaščiteni. To bo vodilo v vedno večje socialne razlike in politične prepire. Tu pa se bodo stvari šele začele zapletati.

Kje je sploh konkurenčna prednost Slovenije?
Ah, najprej je treba pridobiti tuji kapital. Slovenija bi lahko bila odskočna deska za razmeroma nerazvite države v regiji. A dokler bomo proti tujemu kapitalu in ne bomo izpeljali privatizacije ter reformirali netržnega sistema, bomo izgubljali. Imamo dobro izobraženo delovno silo, ki je računalniško pismena, ima tehnološka znanja, govori tuje jezike, je prožna, inovativna, zna pritegniti tuji kapital. Toda: Slovenci smo se intelektualno in gospodarsko zaprli pred zunanjim svetom. Zdaj plačujemo posledice te zaprtosti.

So evropska sredstva za Slovenijo privid razvojnih prioritet, ki spodmikajo realna tla: na avtocestah z evropskim denarjem gradimo zvočne ograje, za obnovo mostov na regionalnih cestah pa ni denarja.
Če lahko dobimo denar iz evropskih sredstev, da se tudi z njim spodbudi gospodarsko rast, je v trenutnih razmerah to dobro. Je pa vprašanje, ali so to res projekti, ki ustvarjajo dodano vrednost. Zasebni kapital išče projekte, ki ustvarjajo čim višjo donosnost. Drži pa tudi, da mora država vlagati v svojo infrastrukturo.

Privatizacija je glavna tema, ki bo očitno letos prevladala v javnem prostoru. Ste podpisali Mladinino peticijo Preprečite razprodajo!?
Ja, seveda, med prvimi in z velikimi črkami (smeh, op. p.)! Upam, da bo zdajšnja vlada, ki se je javno zavezala k prodaji 15 državnih podjetij, to izpeljala. To bi bil nujen korak za Slovenijo.

Zakaj?
Večina slovenskih podjetij v državni lasti se ukvarja z drugimi prioritetami, kot pa so ustvarjanje novih delovnih mest, investiranje, izboljšanje produktivnosti, prodor na tuje trge, niso inovativna, ne borijo se s konkurenco, temveč se ukvarjajo s politiko. Kaj ta podjetja sploh počnejo? Moj vtis je, da bolj ko so v državni lasti, bolj se ukvarjajo s politiko. Državna podjetja so joški , na katera so prisesani (para)državni paraziti, ki zahtevajo neproduktivne proizvode.

Državna podjetja nujno potrebujejo spodbudo, ki jim jo lahko dajo le zasebni lastniki. Da maksimizirajo dobiček z inovativnostjo, novimi proizvodi in nadzorovanjem stroškov, potrebujejo prave spodbude.

Poglejte največjo slovensko banko NLB: kreditirala je projekte iz političnih in prijateljskih razlogov, ne pa iz gospodarskih.

Pogovarjal se je Uroš Urbas.

Več lahko preberete na PlanetSiol.