V naši družbi smo pravi strokovnjaki za črno-belo tehniko slikanja in pometanje težav pod preprogo. Iz tega smo naredili celo znanost in jo zavili v celofan kulture dialoga.

Dogodek v Parizu, ko so zamaskirani napadalci v strelskem napadu ubili 12 ljudi na sedežu francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo, je po vsej Evropi sprožil glasno zgražanje in razprave o mejah in brezmejnosti svobode govora. Tudi v Sloveniji smo novinarji, sicer bolj po družabnih omrežjih kot v svojih časopisih, vsevprek razglabljali, kako je svoboda govora nedotakljiva in kako nobena provokacija ne sme biti povod za nasilje.

Medtem ko so naši kolegi po svetu prvi dan po napadu naslovnice namenili temu dogodku in nekateri kljubovanje teroristom izkazali z objavo provokativnih naslovnic Charlieja Hebdoja, smo se v Sloveniji (za vsak primer?) drzno zgražali le po družabnih omrežjih. Številni so se celo zbrali na ulicah s svinčnikom v roki in napisom »Je suis Charlie«

Ko mi je že pred leti neki bralec – to je bil moj oče – postavil preprosto vprašanje, zakaj lopovu, ki si s tujim denarjem prisvoji podjetje, novinarji rečemo tajkun, in ne lopov, me je bilo sram. Nekako nisem znal odgovoriti nič pametnega, razen o pravni državi, da so vsi nedolžni, dokler jim sodišče ne dokaže nasprotno. Pa tisto, da svobodo govora omejujejo pravice objektov novinarskega poročanja, saj niti novinarji nismo zaščiteni pred sodišči.

Preprosti spraševalec je hitro dojel, kot da smo novinarji pač reve. Če naletimo na dovolj bogat, močan ali zgolj dovolj pasji objekt pisanja, marsikdo dvakrat premisli, preden se ga loti. Bolj ko mi razmišljamo, bolj nasprotnik postaja pasji in dobiva krila.

Vse skupaj pripelje do tega, da politik kritično poročanje o svojih spornih ravnanjih razume kot napad na svoj lik in novinarje preganja po sodiščih vse do svojega bridkega poraza. Ob tem pa njegovi sorodniki tem istim novinarjem povsem nekaznovano grozijo s smrtjo, pištolo in podobno.

Več lahko preberete v Financah.