Nekoč, davno tega že, sta za devetimi gorami in devetimi vodami živeli dve ljudstvi. Prvi so bili Gorniki, drugi Jezerniki. Vsako ljudstvo je štelo natanko 1000 ljudi in bili so samozadostni. Oboji so imeli ribiče, ki so lovili ribe, pastirje, ki so pasli živino, poljedelce, ki so pridelovali žito, peke, ki so pekli kruh, in tako naprej. Normalno so živeli, si med seboj izmenjavali dobrine. Nihče ni bil reven, vsi do zadnjega so na mesec zaslužili 10 enot, kar pomeni na leto 120 enot. Sedem so jih porabili za potrošnjo, da so preživeli, tri so privarčevali. To pomeni, da je vsak Jezernik ali Gornik na leto privarčeval 36 enot, celotna dežela torej 36.000 enot. Temu so rekli, da je njihovo bogastvo. Če bi bilo vse normalno, letine pa vsako leto enake, prav tako ne bi nihče izstopal ali zapravljal, bi vsak v petih letih privarčeval 180 eno, celotna dežela 180.000 enot. Toda ker nesreča ne počiva, je neko leto Gornike doletela nesreča in ostali so brez vsega. Za preživetje so sicer potrebovali 7 enot na mesec (84 enot na leto), zato so se svojimi prihranki odpravili po nakup k Jezernikom. Ker niso sami pridelali, prihrankov pa niso hoteli vseh potrošiti, je v tem sušnem leti vsak Gornik na mesec za preživetje porabil 5 enot, torej na leto 60 enot. Ko je kriza minila, je bil prihranek posameznika v petih letih 84 enot (štiri leta prihrankov po 36 enot minus 60 enot, ki so jih od prihrankov porabili za preživetje v krizi), celotne dežele 84.000 enot. Ker se je tudi Jezernikom zgodila naravna nesreča in so tudi sami odšli h Gornikom po nakupe, se je po petih letih privarčevano bogastvo izravnalo – vsaka dežela je imela privarčevanih 84.000 enot oziroma vsak posameznik 84 enot.

Naslednjih pet let se je izkazalo, da so tako med Jezerniki kot med Gorniki nekateri bolj pridni oziroma produktivni, drugi povprečni, tretji manj produktivni. Prvih je bilo 200 in ti so vsak mesec zaslužili 12 enot. Ker so bili stroški za preživetje na mesec še vedno 7 enot, so tako najbolj produktivni na leto privarčevali 60 enot, v petih letih 300 enot. Povprečnih je bilo 600 in so zaslužili toliko kot prvih pet let – 10 enot. Njihov letni prihranek je bil 36 enot, petletni pa 180 enot. Najmanj produktivni, bilo jih je 200, pa so na mesec zaslužili 8 enot, kar pomeni 1 enota mesečnega prihranka ali 60 enot prihranka v petih letih. Vsi skupaj bi torej, če bi bilo vseh pet let vse normalno, privarčevali 180.000 enot. Ker pa tudi drugih pet let nesreča ni počevala in se je zgodba ponovila, so morali enkrat Jezerniki in drugič Gorniki drug od drugega kupovati in spet je vsaka dežela na sušno leto od druge kupila za 5 enot na posameznika dobrin za preživetje. Ker je eno leto manjkalo in so morali tzrošiti prihranke, so bolj produktivni v petih letih privarčevali 180 enot, povprečni 84 enot, najmanj produktivni pa so bili 12 enot v minusu in so načeli privarčevano v prvih petih letih. Po desetih letih je bilo v vsaki deželi 200 posameznikov, ki so imeli privarčevanik 264 enot, 600 posameznikov s 168 enotami in 200 posameznikov z 72 enotami. Pojavil se je torej sloj bogatejših, srednji razred in sloj bolj siromašnih. Ne zato, ker bi kdorkoli komu karkoli ukradel, temveč preprosto zato, ker so nekateri bolj delovni in produktivni kot drugi. Vendar to ni pomagalo.

Kmalu so te razlike v obeh deželah povzročile zavist, ogrožena je bila zasebna lastnina vsakega posameznika, zato so se vsaka posebej odločili, da potrebujejo državo. Tako sta nastali država Jezero in država Gora, kjer so živeli Jezerniki in Gorniki. Izbrali so predsednika, svoje zastopnike, organizirali policijo, vojsko in drugo. Pojavil se je državni aparat oziroma javni sektor. Skupna odločitev je bila, da bo javni sektor štel 50 posameznikov (vsaj sloj po 5 odstotkov), drugih 950 pa bo vsak mesec v državno blagajno prispevalo po 10 odstotkov zaslužka. Torej bo po novem 950 ljudi vzdrževalo 1.000 ljudi. Računica je bila naslednja: bogati bodo vsak mesec prispevali v državno blagajno 1,2 enote, na leto 14,4 enote in v petih letih 72 enot. Srednji razred 1 enoto na mesec, kar pomeni 60 enot v petih letih, bolj siromašni pa 0,8 enote na mesec oziroma 48 enot v petih letih. Vsi so bili zadovoljni, saj je bila stopnja obdavčitve enaka za vse, čeprav so v resnici bogati v državno blagajno prispevali nominalno več kot siromašni. Vse skupaj je to pomenilo, da je po novem 190 bogatih za državo v petih letih prispevalo 13.680 enot, 570 predstavnikov srednjega razreda 34.200 enot in 190 siromašnih 9.120 enot. Povedano drugače, letni proračun vsake države je znašal 11.400 enot. Ker pa so menili, da gre pri delovanju v skupno dobro za veliko odgovornost, so se odločili, da bo teh 50 ljudi v državni (ali jabni) upravi imelo 11 enot mesečne plače, kar je 6.600 enot na leto. Torej bo za “skupno dobro” v državni blagajni ostalo še 4.800 enot. Ker pa tudi zaposleni v državni upravi plačajo davek, bo v državno blagajno kapnilo še 660 enot na leto, tako da bo letni proračun znašal 13.000 evrov, v blagajni pa bo po izplačanih plačah ostalo 5.400 enot oziroma 27.000 enot v petih letih. Kaj pa vse to pomeni za posameznika? Bolj produktivni bodo po plačilu davka lahko v petih letih privarčevali in povečali bogastvo za 228 enot (3,8 enote na mesec, brez davka bi 300), srednji razred 120 enot (2 enoti na mesec, brez davka bi 180), najmanj produktivni pa 12 evrov (0,2 enoti na mesec, brez davka bi jih 60). Država je torej z davkom razmerje med revnimi in bogatimi, ki je bilo v prejšnjih petih letih 1 proti 5 (kljub temu, da je bila družba zaradi različne produktibvnosti posameznikov že razslojena), povečala na 1 proti 19. Državni uradniki pa so postali višji srednji sloj. V petih letih bodo lahko privarčevali (seveda z denarjem, ki ga zanje namenja 950 drugih posameznikov oziroma davkoplačevalcev) 174 enot (2,9 enote na mesec).

Več lahko preberete na blogu Kavarna Hayek.