V priložnostnih intervjujih okrog novega leta se je ob stoti obdnevnici svoje vlade njen predsednik Miro Cerar nekajkrat raznežil in ljudstvu privoščil vrsto nepozabnih sprenevedavosti.

Pohvalil se je s konsolidacijo vlade v trenutku, ko sta oba koalicijska partnerja penasta zaradi običajne SMC-jevske metode preglasovanja, posamezni vidni člani koalicije pa javno šibajo Cerarjevo vlado, da nima doslej pokazati še nobenih rezultatov, da je brez jasne vizije in potrebne odločnosti.

Zapredel je, da mu je v državi uspelo zagotoviti politično stabilnost, čeprav je javnomnenjska podpora njegovi vladi in stranki v prostem padu. Pridušal se je, da je ustvaril dober javno-finančni položaj, čeravno zgolj servisira dolgove z novimi in nima pojma o tem, kako bi Slovenijo odrešil peklenskega dolžniškega primeža. Tvezil je o znova pridobljenem ugledu države v tujini, kar naj bi pritegnilo nove tuje investicije – lahko našteje eno samo (s številko: 1) omembe vredno novo tujo investicijo? Ponavljal je svojo proslulo etično mantro o transparentni kadrovski politiki, da bi prikril nov val SMC-jevskega klientelizma, korupcije in nepotizma.

Iz petnih žil je potegnil nekaj konkretnega – akcijski načrt proti-poplavne zaščite, ki ni vreden niti gasilske označbe. In nenazadnje, z ostro kritiko se je loteval slovenskega gospodarstva, ki ne razume njegove velike dobrote in novoletne zaobljube o prijaznejšem poslovnem okolju. Konec koncev je potrebno leta 2015 samo zdržati: če bo zdržala vlada, bo leto prelomno. Brezposelnost že pada, gospodarska rast je obetavna in – resnici na ljubo bi moral dodati le to, da zadnja dva podatka nista posledica vladnih ukrepov, temveč prej zunanjih okoliščin, torej mimo in v nasprotju z vladno (ne)dejavnostjo.

Kaj poreči ob vsem tem? Najprej – če je človek vsaj malo dobronamernega liberalca – ga zagrabi zavest poraza Slovenije, celo brezupa. Zgodovinski porazi liberalizma na Slovenskem se namreč še kar vrstijo: od avstro-ogrskega “proti-slovenskega” liberalizma in liberal-unitarizma prve Jugoslavije do očiščenega partijskega liberalizma druge Jugoslavije in vulgo-liberalizma LDS ter njenih reciklaž vse do SMC. Ko razmišljamo o vzrokih za stanje, kjer je liberalizem v Sloveniji lahko le figov list socialistične levice ali pa utelešenje vsega zla v psovki neo-liberalizma, je jasno vsaj to, da ne moremo govoriti o nezadostni zrelosti objektivnih pogojev za liberalni preboj. Vsi pogoji so že dolgo dozoreli, reformni preboj pa je izostal. Človeka ima, da bi obudil znano tezo o odpovedi subjektivnega faktorja: slovenski državljani vztrajno glasujejo proti lastni svobodi in blaginji – proti drži samostojnega racionalnega posameznika v politiki, ker so raje podvrženi temu ali onemu kolektivizmu, in proti ekonomski svobodi, ker zavračajo tveganje podjetništva in so raje na toplem v državni službi. Kot da bi slovenske množice konsistentno delovale proti lastnim zgodovinskim interesom – svoboda je neznosna in blagostanje vselej pri drugih.

Na tej točki pogorišča je vzniknil novi rešitelj, na točki, kjer se že četrt stoletja mlatita levičarsko zanesenjaštvo podivjanega proti-janšizma na eni strani in desničarsko čaščenje voditelja, ki zna najbolje demonizirati “komunistične” Murgle. Obe navedeni drži sta izraz zakasnelosti nacije, bolezni slovenske družbe, ki od časa demokratične revolucije in osamosvojitve na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja zgodovino lovi le še za rep. Arhaična slovenska levica in desnica (levica mnogo bolj) sta vzrok za gospodarsko katastrofo, ki jo nadaljujeta kot varuha propadlega slovenskega – tovarišijskega ali domačijskega – kapitalizma. Janšisti v SDS in kučanovci v SMC se ne izključujejo, marveč se vzajemno dopolnjujejo; ne gre za antipoda, ampak za enojajčna dvojčka. Ljudstvo je dajalo podporo zdaj enim zdaj drugim (levici mnogo bolj) in se samo-kaznovalo za to, da po osamosvojitvi ni nadaljevalo in gnalo naprej demokratične revolucije, da bi uveljavilo vse elemente svobodne odprte družbe. V to klavstrofobijo dveh izbir lani iz kučanovske kuhinje izstopi do včeraj politično nepismena peščica samoveličavnih frustrirancev z družboslovnih fakultet, provincialnih deklasirancev in državnih uslužbencev vseh vrst.

Kadrovska struktura nove stranke daje misliti, da tokrat na oblast nismo dobili samo nove stranke, pač pa tudi drugačen tip oblasti. Ko Poulantzas razvije tipologijo izjemnih oblik oblasti, te razlikuje po tem, kateri del represivnega aparata države je prevzel dominanto. S SMC je v Sloveniji oblast prevzela administrativno-birokratska struktura, javni sektor s prvim profesorskim ešalonom na čelu. Takšen tip oblasti po vzoru na Bonapartejevo diktaturo (govorimo o Napoleonu III. in ne I.!) imenujemo bonapartizem: ravnotežje med silami dela in kapitala omogoča samostojno vlogo državno-strankarske birokracije, ki jo vodijo lumpen-socialisti.

Več lahko preberete na Portal Plus