Pri nas, v Sloveniji, gre vse preveč na počasi. Videti je, kot da se nikomur nikamor ne mudi.
”Kdaj bomo živeli bolje?” vprašam premierja.
”Kaj si nestrpna!” me okara,”vse bo, le počakati bo treba.”
Take it easy* torej.

Kadar pogledam skozi okno, imam občutek, da ura tam zunaj teče drugače. Da je čas obstal in se piše leto 1995. Država se šele prebuja, išče pod posteljo copate, ker se ji mudi na stranišče, a kaže tako, da se bo raje ”v hlače”, kot da bi pohitela.

Sociolog Urban Vehovar trdi nekaj necivilizacijskega in nezaslišanega:»Sam osebno vem za nekaj ljudi, ki so sinovi bivših oficirjev jugoslovanske obveščevalne službe ali pa Udbe, SDV. Ne mislite, da je teh ljudi malo, teh ljudi je dosti in obvladujejo sistem, prek državnih in paradržavnih podjetij pa obvladujejo tudi medije.”

Soseda Mica se že zarana zapelje k zdravniku, k specialistu. Ko ure in ure sedi v čakalnici, spozna, da se je čas ustavil tudi v zdravstvu. Za poseg, ki bi trajal deset minut, jo naročijo enkrat spomladi.

Ob pogledu na datum prestrašeno šepne, kaj pa, če me takrat ne bo več med živimi, a skomignejo z rameni in počasi, v stilu ”take it easy” zinejo: ”Naslednji.”

Oni dan sem prebirala kritične zapise nekega zdravnika iz ene takšnih ustanov. Pridušal se je, češ, da je že pred 11 leti vedel, da so vodilni kradli, goljufali in podobno.

Ej, dragi moj, sem se razjezila, zakaj, za vraga, pa si bil takrat, ko je bilo za ukrepanje še dovolj časa, tiho in ne, da dražiš bolnike danes, ko je kljuse že skoraj crknilo?

Tudi po različnih uradih, v katerih se praskajo državni uradniki, ni nič drugače. Vsak izmed nas ve za vsaj tisoč zgodb o tem, kako se čaka in čaka za kakšen papir z ustreznim podpisom mesece in mesece.

Mar nima danes že vsak dojenček svoj računalnik, oni pa še zmeraj v stilu ”take it easy”…

Žal moram reči, da se slovensko uradništvo ni zagozdilo v letu 1995, ampak se vsako leto bolj pomika proti času Kremenčka. Človek si res ne more predstavljati, da te v dobi interneta pošiljajo od Poncija do Pilata po to in ono, medtem ko se lahko le s klikom na tipko pogovarjamo z Kel Mc Donaldom na Aljaski ali z Richardom Gordnom na Novi Zelandiji.

Letos sem urejala dokumentacijo za prizidek pri hiši. Začela sem enkrat spomladi, a sem še zmeraj v fazi čakanja. Enako kot leta 1978. Nič hitreje in nič drugače, kljub temu, da so me vmes za komunalni prispevek (ki ga za obstoječo hišo itak plačujem že 35 let) ociganili za tri pokojnine.

Saj poznate tisti hec, ko pridejo v pekel Slovenec, Nemec in Anglež. Zadnja dva so v maniri dežel, v kateri sta živela, vragi hitro obdelajo, pri Slovencu, revežu ubogem, pa se je zataknilo:najprej so mu pol leta govorili kako in na kakšen način ga bodo skurili in mu razlagali, zakaj je njihovo kurjenje boljše od Nemškega in Britanskega. Potem so mu nekaj naslednjih let zagotavljali, da čakajo na EU subvencije, nakar so mu začeli sveto obljubljati, da bodo dovoljenja in privoljenja zagotovo prišla prihodnji mesec. Na koncu pa so le priznali, da je večina specialistov za kurjenje odšla v Nemški in Britanski pekel. In ga lahko vzamejo le v čakalno vrsto.

Take it easy!

Da je v naši realnosti, v kateri vegetiramo, nekaj hudo narobe, je spoznal tudi Bernardo Jose Grbec eden prvih argentinskih priseljencev mlajše generacije v Sloveniji. Takole je zapisal:”V Argentini nihče ne čaka, da mu bo država poiskala delovno mesto, vsak ve, da mora sam poskrbeti zase. Biti zasebnik je nekaj povsem samoumevnega, dela za določen čas ne poznajo, saj so vsi redno zaposleni za nedoločen čas, a so zlahka tudi odpuščeni. Delavci so zato zelo motivirani, da delajo dobro in veliko. “V Sloveniji tega ni in se mi zdi, da se zaposleni na svojih delovnih mestih kar nekako umirijo in strokovno zaspijo.“

*Vse ob svojem času.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.