V oktobrski številki Slovenskega časa je Matej Avbelj zapisal, da smo tudi bolni. Sam sem v zadnjem članku (Država in državljani) v Družini zapisal, da smo kakor iz sebe.

Že v starem komunizmu smo si upali brati ali celo zapisati, da je cesar gol. Dodal bi misel, da smo goli in bosi mi vsi. Smo sicer še oblečeni in ob naslonitvi na slovensko Karitas nikomur ni treba pretirano stradati. A naša duhovna, državljanska in politična zavest je, kakor so nam pokazale naše zadnje državnozborske volitve, kakor da nimamo najosnovnejše »politične obleke«, čuta za domovino, za vse nas in za naše otroke. Volili smo »karkoli«, ali sploh na volitve nismo šli in sedaj smo tudi kot država na najnižji možni stopnji. Trditev, da se vsaj ena od pomladanskih strank, to je NSi – krščanska demokracija, ni utopila v brezbrižnosti, ko je vendar nekaj malega pridobila, ne samo izgubljala kakor druge, nam ne more biti v tolažbo. Če bi ta stranka, ki ima v Sloveniji in v Evropi svoje globoke korenine in stvarne uspehe, število svojih poslancev podvojila ali potrojila, potem bi šele lahko bili zadovoljni.

V razmerah, ki so nastale in nas ukleščajo v životarjenje, se moramo še in še spraševati, kako jih prebroditi in najti pot za kaj boljšega v prihodnosti. Čudim se tolikim vrhunskim mislecem, da o vsem tem tako malo pišejo, kakor da se bodo hudi problemi rešili kar sami od sebe. Zato sem tem bolj vesel misli zgoraj omenjenega članka.

beri naprej >>>>