Miro Cerar je z nekaj kadrovskimi potezami dokončno legitimiral to, da je kdorkoli primeren za karkoli – celo on sam za premiera
Znameniti kuharski mojster Anthony Bourdain v knjigi Kuhinja: Strogo zaupno – Prigode iz kulinaričnega podzemlja opisuje moške srednjih let s podjetniško in gastronomsko žilico, ki se odločijo odpreti restavracijo. Dolga leta jim prijatelji govorijo: “Stari, ti znaš tako dobro kuhat, moral bi odpret restavracijo!”
Tako se končno odločijo, da bodo pustili dobro plačano, a dolgočasno službo. Postrgajo prihranke, poiščejo investitorja, vzamejo kredit. Na začetku lokal še kar uspeva, kmalu pa gre vse skupaj k vragu.
Take sorte človek je Miro Cerar, le da v politiki.
Pa še sreče nima. Kandidat za ministra za gospodarstvo je v petek zaradi domnevnih zdravstvenih težav odpovedal zaslišanje pred pristojno komisijo DZ. Prejšnji minister je po enem mesecu na položaju odstopil zaradi okostnjaka iz omare. Pri predprejšnjem, prvem kandidatu si je mandatar tik pred zdajci sam premislil. Tudi nad tretjim človekom ni nihče navdušen.
Nerodno, če hočeš upokojenca za ministra. Očitno bi bilo treba poleg ženskih kvot uvesti še generacijske.
Polovico vladnih resorjev vodijo tretjeligaši z rezervne klopi, preostanek pa običajni politični in strokovni abonenti za položaje na Gregorčičevi. Če ne štejem samega premiera – in ne vem, zakaj bi ga -, sta v vladi od skupaj petnajstih ministrov dva in pol človeka, ki mi vlivata kolikor-toliko zaupanja, da bi si od njiju upal kaj malega obetati.
Sestava (in sestavljanje) sedanje vlade je samo zadnji primer pojavnih oblik degradacije političnega prostora, do katere prihaja v Sloveniji. Podobno se dogaja tudi v Državnem zboru, ki nazaduje tako vodstveno in funkcionalno kot zasedbeno, in v strankah samih, že pri sestavljanju kandidatnih list.
Toda najhuje je na nivoju vlade. Medtem ko se/nas poslanci ponavadi blamirajo simbolično, moralno, intelektualno, pa zna biti konkretno vodenje konkretnih zadev za državo in državljane bolj usodno.
Do kadrovanja nekompetentnih je občasno prihajalo že v času Pahorjeve vlade, zares razmahnilo pa se je z vlado Alenke Bratušek. Sama je bila najboljši zgled za to, da lahko kdorkoli postane karkoli – zgolj na podlagi domnevnih referenc iz prejšnjih služb, po možnosti in vse pogosteje iz privatnega sektorja. Tako so začeli postajati ministri easy come, easy go kadri kot Stepišnik, Omerzel, Maher, Alenka Trop Skaza.
Ta diletantski, neresni headhunting temelji na navidez veljavni predpostavki, da dosedanji operativci iz vlade nimajo pojma o tem, kar se dogaja v resničnem življenju, in da se človek, ki ni izkusil, kaj pomeni voditi firmo, ne bo obnesel pri vodenju ministrstva.
Fenomen kadrovanja nekompetentnih pa je eskaliral do neslutenih razsežnosti s Cerarjevo vlado. Že sam Cerar je s svojim prihodom na politično sceno dal vedeti, da je v bistvu žrtev vedno bolj veljavnega, četudi zmotnega prepričanja, da je domnevno pameten, sposoben, moralen, uspešen, medijem in volilcem všečen človek, ki se mu ljubi ukvarjati s politiko – češ, skupaj bomo zmogli -, brez posebnega razmišljanja in preverjanja primeren za najodgovornejše politične funkcije.
“Stari, ti si tako pameten/pošten/sposoben, ni ti vseeno, ljudje te cenijo, ti bi moral bit predsednik vlade/minister/državni sekretar.”
Rečeno, storjeno. Tako gre to.
