Mislite, da veste, zakaj je prišlo do finančnega zloma mariborske nadškofije? Potem vam bo Antikrist všeč. Če ne, pa vam predstava ne bo pomagala.
Če ne štejemo klasičnih oper v Cankarjevem domu in nekaterih Pandurjevih ekstravaganc, je Antikrist verjetno največja in za mnoge tudi najbolj anticipirana scenska produkcija v Sloveniji od leta 1986, ko je bil na istem odru uprizorjen Krst pod Triglavom – véliki, kultni, nepozabni, kontroverzni, postmodernistični retrogardistični dogodek, gesamtkunstwerk Gledališča Sester Scipion Nasice in celotne Neue Slowenische Kunst.
Kulisa je fotografija Slomškovega trga v Mariboru, posneta z zvonika stolnice: zadaj Univerza, levo Pošta, desno SNG. Nadškofije, ki jo lokacija simbolizira, ni videti. Čez oder cesta z dvojno neprekinjeno črto, v ozadju karamboliran črn BMW (star model). Iz razbitega avta dramaturško postopoma izstopajo okrvavljeni – in seveda ne preveč prištevni – Franc Rode, Ivan Štuhec, Anton Stres in Mirko Kraševec.
Vsak je predstavljen s polnim imenom in priimkom in (nekdanjim) nazivom in funkcijo. Na koncu režiser uvede specialni potujitveni efekt s komično glamuroznim pritlikavcem kot konferansjejem, ki gledalcem razloži, da so to v resnici samo operni pevci. Najbrž iz previdnosti, da nasprotnikom neomejene umetniške svobode – ali celo resničnim, živim, živečim osebam, ki so hočeš-nočeš postale dramatis persone – ne bi prišlo na misel, da bi zahtevali prepoved uprizarjanja predstave zaradi kršitve pravice do nedotakljivosti osebnega imena.
Kakorkoli že, Igra o Antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji, ta levičarsko tendenciozni, antiklerikalni in anticerkveni, antikapitalistični in antineoliberalni, državljansko teološki, populistični, pavšalni, medijsko vzorno podprti pamflet o ločenosti države in cerkve, premierno uprizorjen to soboto v Gallusovi dvorani, ob zvokih novokomponiranih gregorijanskih koralov – glasba je pri vsem skupaj še najboljša – razpreda o moralnih vzrokih in posledicah bankrota mariborske nadškofije, kot si jih poenostavljeno razlaga povprečen slovenski državljan, ogorčen nad diskrepanco med evangeljskimi vrednotami in prakso Cerkve kot institucije.
Jasno je, da je katolištvo – kot institucionalna religija in kot osebna vera – za umetnost bolj hvaležna tema kot pa tajkuni in korupcija. Zato v bistvu nisem presenečen, da so se avtorji lotili Mirka Kraševca (in za dobro vago še njegovih domnevnih pomagačev), ne pa recimo Boška Šrota.
Bi me pa kot razmišljujočega človeka zanimalo, v čem je razlika med tipičnim tajkunom in nadškofijskim ekonomom. Zakockala sta vsak svojo milijardo. Približno vemo kako. Toda zakaj? Kakšni so bili njuni motivi? Rezultat je isti – nisem pa prepričan za motive. Pohlep je že za tovarniškega tajkuna preveč enostavna, direktna, psihološko ne dovolj prepričljiva, kvečjemu za politično in medijsko agendo in vox populi uporabna razlaga, kaj šele za eklezijskega ekonoma.
In še tem bolj enostavno in neprepričljivo ter politično in medijsko uporabno je trditi, da je Kraševec tako ravnal zato, ker se je RKC preveč oddaljila od nepotvorjenega Jezusovega učenja in od vrednot ustanovitelja nesrečne (nad)škofije, Slomška.
beri naprej >>>>
