Foto: e-novine.com.
Milovan Đilas in njegov Novi razred, ki je po 57 letih končno ugledal tudi slovenski prevod, ostajata še kako aktualna za današnji slovenski prostor. To je bila skupna ugotovitev Bernarda Nežmaha, Tomaža Ivešića in Aleša Mavra (tudi moderatorja pogovora) na prvi razpravi v sklopu Sedanjost za prihodnost v organizaciji Inštituta Nove revije.
Tomaž Ivešić, avtor izčrpne recenzije obravnavane knjige in ‘đilasist’, na začetku opiše pot Milovana Đilasa od ljubljenca jugoslovanskega režima do njegovega največjega disidenta. Đilas je svobodo govora uresničeval sicer še med II. svetovno vojno, ko je na primer kritično pisal o dveh vilah, ki si jih je dal prenoviti Tito. Kasneje je v kolumnah, ki jih je objavljala Borba, sprva necenzurirano zagovarjal svobodo govora in enako pravno obravnavo za vse. Govoril je o volitvah in celo o dveh strankah – komunistov in socialistov. Nežmah do leta 1988 ni bral tako svobodnih in močnih člankov, kot jih je pisal Đilas v Borbi. Takšen je bil tudi odziv bralstva, saj je Borba po besedah Ivešića prejela 30.000 pisem bralcev v podporo Đilasu. Na vrhuncu svoje moči je Đilas predsednik skupščine in tako formalno prvi človek Jugoslavije – skupščina namreč potrjuje predsednika države. Po besedah Nežmaha je bilo za Đilasa usodno prav javno glasovanje o potrditvi mandata Titu, ki je na koncu prevagalo na stran maršala.
Padec Đilasa v popolno nemilost se zgodi na začetku leta 1954, ko Izvršni komite ZKJ pripravi vse potrebno za kongres, na katerem naj bi Đilasa soočili z njegovimi ‘grehi’. Na kongresu mu vzamejo vse funkcije v partiji, vendar ga iz nje ne izključijo, demonstrativno izstopi sam. Đilas želi še naprej diskutirati s partijo, čeprav postaja za vse vedno bolj ‘garjav’ (izključijo ga celo iz lokalne ribiške družine) in se naposled leta 1955 znajde v istem zaporu kot pred II. svetovno vojno. To ni njegov zadnji pristanek v zaporu, niti ni edini v Jugoslaviji in širše na vzhodu, ki je zaradi njegovih knjig prestajal kazen zapora. Nežmah omeni Vladimirja Bukovskyega, ki ga zaprejo, ker je fotokopiral Đilasovo knjigo. Zanimivo Đilas za razliko od številnih drugih vzhodnih disidentov ni izkoristil prilike in po obisku na univerzi v Princetonu leta 1966 ni ostal na zahodu, marveč se je vrnil v Jugoslavijo, kar je najprej plačal z odvzemom potnega lista.
Glavna odlika Đilasa je po mnenju Nežmaha v njegovi jasni ugotovitvi, da je jugoslovanski režim identičen sovjetskemu, s čimer je razbijal trpežen mit o razkolu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo oz. Titovemu zoperstavljanju ‘materi komunizma’. Sobivanje držav in predstavnikov obeh sistemov Nežmah vidi kot življenje ‘siamskih dvojčkov’. Sodelovanje s Sovjetsko zvezo se je za Tita najbolj sramotno pokazalo ob izročitvi Imreta Nagya, ki se je leta 1956 zatekel na jugoslovansko ambasado v Budimpešti, a bil končno usmrčen s strani sovjetske oblasti. Đilas je s kritiko, ki je temeljila na dejstvih in številkah, do katerih je imel kot eden redkih dostop, kazal ljudem realno podobo o Titu – božanstvu. Kljub ostri kritiki jugoslovanskega režima pa se ta po mnenju Mavra in sogovornikov ustavila pred vrati revolucije. Revolucije Đilas ne postavlja pod vprašaj, niti ne obsoja likvidacij med in po vojni.
beri naprej >>>>>
