… je pred evropskimi poslanici zatrdila Alenka Bratušek (čeprav ji tega ni nihče očital) in s tem pokazala, da ne ve, da ima Slovenija dve mitologiji o svojem komunističnem gibanju. Eno za domačo in drugo za tujo javnost.
V Sloveniji je slabo, če si bil komunist le, če ti je ime Janez Janša, ali pa če dediščini komunistične nomenklature zavezani mediji odločijo, da je potrebno posamezni osebi otežiti njeno politično delovanje z navajanjem podrobnosti iz arhivov komunistične organizacije. Sicer se v Sloveniji članstvo v komunistični stranki šteje za častno ob pogoju, da posameznik-član ni nikoli obsodil revolucionarnih zločinov in zgrešenih ekonomskih politik ter glavnih protagonistov komunistične stranke. Za ugledne člane partije naj bi bili zločini le napake, zločinci pa ne zločinci, ker naj bi ravnali v nacionalnem interesu skladno z okoliščinami (»po naravnem pravu« bi dejal predsednik državnega zbora Milan Brglez).
V tujini pa se prodaja zgodba, da je bila slovenska komunistična stranka od nekdaj najbolj liberalna v vsem svetovnem komunističnem gibanju in da se ji kot taki seveda ni bilo težko preleviti v moderno social-demokratsko stranko. Skladno s tem mitom je tudi evropski poslanec Ivo Vajgl podučil svoje hrvaške kolege, da on »osebno nikdar ne bi uporabil argumenta prepevanja ustaških pesmi kot korektnega pokazatelja javnega razpoloženja na Hrvaškem.« No, na Hrvaškem naj bi bil edini državni funkcionar, ki je prepeval ustaške pesmi Stipe Mesić (pa še on trdi, da je video posnetek iz davnega leta 1992, ki naj bi petje dokazoval, ponarejen). Hrvaška policija je tudi preiskovala ali je nekdanji splitski župan Kerum prepeval ustaške pesmi. Rezultati preiskave mi niso znani.
Dogodek v Stožicah pa je bil javna demonstracija moči revolucionarne kontinuitete, za gospo Bratušek pa iniciacija v dedinjo komunistične nomenklature. Nekaj so nostalgična srečanja veteranov ali prepevanje opite mladine, nekaj povsem drugega pa je oblastna demonstracija moči kakršne je nekoč v Centru Sava uprizarjal Milošević.
Komunistična nomenklatura in njeni dediči? Dolgo sem razmišljal, kako primerno poimenovati najvplivnejšo interesno skupino v Sloveniji. Doslej so za revanšiste in paranoike razglašali tiste, ki so uporabljali označbe udbomafija in Kučanov klan. Ko opazujem, kako so politično naredili Jankoviča, Bratuškovo in Cerarja, kako se z vsemi topovi lotijo vsakogar, ki ogroža interese nekdanje nomenklature in kako se izbrani dediči trudijo dokazati, da so vredni izbora (beri intervju z Milanom Brglezom v Mladini), se mi zdi označba nekdanja nomenklatura in dediči najbolj primerna.
Leta 1937 sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič ustanovila eno najbolj krvoločnih komunističnih strank v Evropi. Njena varnostna služba je samo v drugi polovici leta 1941 v Ljubljani pobila 120 ljudi. Do julija 1942, ko je nastopila prva vaška straža, so revolucionarno navdahnjeni partizani v Ljubljanski pokrajini pobili 900 ljudi. Za sprožitev revolucije in državljanske vojne ter za povojne množične poboje vodstvo KPS ni samo objektivno odgovorno, ampak so najvišji voditelji pobijanje tudi osebno odobravali in spodbujali. Po vojni so partizanski ekonomisti osrečili Slovence z gospodarskim sistemom, zaradi katerega je šele konec šestdesetih BDP na prebivalca dosegel raven izpred druge svetovne vojne. Ta dejstva se je najprej zanikalo, v demokraciji pa se jih relativizira. Indoktrinacija Slovencev glede gospodarskih »dosežkov« režima je bila tako uspešna, da velik del Slovencev še vedno misli, da je bil življenjski standard v Jugoslaviji nekaj optimalnega in pri tem pozabljajo, da je vsak neuki gasterbajter vsaj za faktor dva bolje zaslužil kot naši profesorji, zdravniki in inženirji.
beri naprej >>>>>
