… do sedmih krogov vic
Sloveniji gre dobro. Pred tedni je Alenka Bratušek vztrajno ponavljala mantro, da če je edini problem v Sloveniji Alenka Bratušek, potem Slovenija nima problema, potem gre Sloveniji dobro. Te dni pa se nam res zdi, kot da je edini problem Slovenije Alenka Bratušek, saj je bruseljsko dogajanje okrog Bratuškove povzročilo v Sloveniji veliko vznemirjenja, komentarjev, političnih spopadov, predvsem pa sramoto. Slovenija ima seveda vrsto drugih gospodarskih, družbenih, razvojnih problemov, ki pa jih je Alenka Bratušek za nekaj dni potisnila v svojo senco. Njeno zaslišanje za mesto evropske komisarke, pristojne za energetiko, in hkrati od Junckerja ponujeno podpredsedniško mesto Evropske komisije je bilo videno po vsej Evropi, in milo rečeno, bilo je katastrofalno. Tisti, ki smo zdržali pred ekrani tistih nekaj ur, smo zardevali od sramu. Bilo bi hudobno in nesramno, če bi ji privoščili vse to, kar se ji je v Bruslju in okoli njega dogajalo. Čeprav je resnici na ljubo treba reči, da ji je večina ljudi v Sloveniji to privoščila že zaradi tega, ker pač spremljamo, kako se je sama kandidirala in kako se je sploh znašla v tej priložnosti zaslišanja za mesto komisarke, kjer pa je doživela tako klavrn epilog, Slovenijo pa osramotila. Alenka Bratušek v Bruslju ob svojem neznanju ni mučila le sebe in komaj čakala, kdaj bo zaslišanja konec, mučila je tudi vse nas, ki smo pred očmi celotne evropske javnosti spremljali to blamažo. Sočutje bi torej moralo biti obojestransko: če lahko slovensko ljudstvo z njo v njenih težkih trenutkih res sočustvuje, mora tudi Alenka Bratušek deliti sočutje z nami, ker smo bili zaradi njenega nastopa ponižani in razžaljeni.
Tudi Bratuškovi doslej naklonjeni mediji so jo te dni zaradi te klavrne predstave cefrali do nemilosti, dejansko jo že od padca vlade dalje sistematično sesuvajo, saj so pri Cerarju in njegovem krogu že našli novega gospodarja. Bratuškova, ki so jo dobro leto dni poveličevali in o njej peli hvalnice, je le še relikt preteklosti. Tako je na svoji koži najboljše občutila delovanje medijske mašinerije, ki jo je dvignilo do nebes, sedaj pa si vanjo briše čevlje.
Primer Alenke Bratušek in njene politične poti je pokazal na širši problem v slovenskem političnem prostoru, namreč da pri nekaterih politikih ni niti malo samokritične refleksije in da vzamejo vse in še več, kar se jim ponudi. In zgodba Bratuškove z njenim komisarstvom je gotovo ena od najbolj neslavnih zgodb Slovenije v evropskem ogledalu, potem ko smo stopili v EU in Nato, še posebno po obdobju v prvi polovici leta 2008, ko smo uspešno vodili Evropsko unijo in dobivali za to same pohvale. Njen skromen besedni zaklad se vrti na dobrih sto besedah in kaže na to, da že dolgo ni prebrala kakšne kakovostne leposlovne knjige. Mediji so njeno skromno retoriko doslej namenoma prezrli. Tudi sramoten nastop na CNN pri slovitem novinarju Richardu Questu, kjer je govorila polomljeno angleščino, so hitro potisnili v ozadje, saj je bila takrat sredi vladnega vrhunca. Sedaj pa je napočil čas, da jo tudi mediji dokončno pošljejo v politično pozabo in bo v političnem kontekstu nastopala le še kot poraženka in jo bo ta polomija vseskozi spremljala.
Bruseljsko zaslišanje je razgalilo njen intelektualni potencial. Kritična javnost, politični analitiki in resni komentatorji pa bi njen domet morali spoznati že daleč prej in seveda opozarjati, da Bratuškova z omrežji, ki so vodila igro, pelje državo v pogubo. S tem bi preprečili, da se je Slovenija v letu dni njenega vladanja s pravo lahkotnostjo dodatno zadolžila še za osem milijard evrov. Slovenci še danes ne vemo povsem natančno, kje in ob kakšnih pogojih smo se zadolževali, ali bi lahko dobili na finančnih trgih ugodnejše kredite, katere institucije so posredovale pri najemanju kreditov in seveda kakšne so bile provizije ter kdo se je pri tem omastil.
Več lahko preberete na Slomedia.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
