Več mesecev po kolektivnem odstopu zdaj že bivšega vodstva protikorupcijske komisije je le-ta v petek končno dobila novo metlo. Ki pa je delo, kot se je kmalu pokazalo, nastopila s sumljivo prtljago. Že ob sami predstavitvi novega vodstva, pa tudi ob poročanjih medijev, je bilo čutiti, milo rečeno, zadržanost, če ne kar razočaranje. Slednje predvsem zaradi tega, ker smo na čelu močno izpostavljene in pod vodenjem dosedanjega predsednika Klemenčiča v javnosti tudi dokaj ugledne komisije, pričakovali kakšno znano in močno ime. A se je končalo s trojčkom v javnosti (skoraj) popolnoma neznanih mož, na čelu z možakom, ki tudi s pojavo ne daje vtisa junaka, ki bo zagrabil bika za roge.
Še bolj čuden priokus je v javnosti pustil nagovor predsednika države, ki je kar naravnost povedal, da njegove pristojnosti niso bile ravno tako velike, kot bi si morda kdo mislil, in da bi on izbral drugače, če bi imel to možnost. A da kljub vsemu verjame, da je nova ekipa na čeli KPK dobra. V tistem trenutku se mi je njegov nagovor zdel najmanj nevljuden. Nevljuden do novo imenovanega vodstva komisije, saj je res nenavadno nekoga imenovati, in obenem povedati, da ni ravno tvoja prva izbira. S takšnim nastopom se je predsednik Pahor precej približal ravnanju svojega predhodnika Türka, ki prav tako ni znal dostojanstveno opraviti imenovanj neljubih mu funkcionarjev.
Poncij Pahor
A že v soboto zjutraj je bilo jasno, kam je meril Pahor s svojim nagovorom dan poprej. Kdo drug, kot Požareport, menda najbolj rumen spletni medij pri nas, je namreč objavil novico, da je Boris Štefanec, novi predsednik KPK, le dan pred imenovanjem izstopil iz največje vladne stranke. S čimer je bilo povedano vse. In razumljeno tisto, kar je predsednik države povedal med vrsticami. Pahorju se je tako zdelo pomembno povedati, da je vse kandidate vprašal, ali imajo v ozadju kak razlog, zaradi katerega ne bi mogli suvereno in nepristransko voditi postopkov, in so mu vsi trije zatrdili, da nimajo nobenih bremen ali zavor. S tem je Pahor na njemu svojstven način dal že v petek vedeti, da ga je novoimenovani predsednik KPK preprosto okrog prinesel, ko mu je zamolčal članstvo v PS.
Njegov kabinet se je kasneje na novinarsko vprašanje odzval z odgovorom, da je Pahor za skrivnost novega predsednika KPK izvedel šele potem, ko ga je že imenoval. In je potem očitno čas do javne predstavitve novega vodstva izkoristil za pripravo nagovora.
A če še lahko razumem Pahorjevo mencanje med umivanjem rok, pa toliko težje razumem, da se mu je to sploh lahko zgodilo. Zakaj je predsednik kandidate vprašal ˝naokruglo pa na čošak˝ o morebitnih bremenih, namesto, da bi jih direktno vprašal, ali so bili ali so še člani katere od političnih strank? Zato, ker je fin in galanten in verjame v dobro v ljudeh? Ali pa morda vendarle zato, ker so mu strici že prej povedali, pa raje ni vprašal? Težko si je namreč v trenutnih slovenskih razmerah predstavljati, da kandidata za predsednika (proti)korupcijske komisije ne bi povprašali po političnih povezavah in pripadnosti.
Predsednik države se je raje zatekel k že videnemu pilatovskemu ravnanju iz časov, ko je bil predsednik vlade. K izjavam, ki precej jasno mečejo senco na strice in tete, a obenem brez kakršnihkoli konkretnih imen, kaj šele konkretnega načina, kako so mu zadevo podtaknili. To je seveda najlažje – nič kriv, strici so me okrog prinesli, ubogi jaz. Ampak ker nočem biti p***a, kot mi je nekoč očital sine, ne bom nikogar zatožil in nihče ne bo kriv.
Mediji ali sredstva javnega obveščanja?
Še enkrat več je umazana novica, kot že tolikokrat v zadnjih letih, pricurljala v javnost preko Požareporta. Novičarskega spletnega portala, ki dan za dnem objavlja senzacionalne novice. Vse od afere bulmastifi naprej skoraj ni več večje novice, ki bi prišla v javnost skozi kakšen drug medij.
Vse pogosteje se celo dogaja, da se veliki mediji sklicujejo na Požareport, kot bi se sklicevali na STA. Še zlasti v primeru večjih notranjepolitičnih afer. S tem Požareport pravzaprav drži ogledalo slovenskim mainstream medijem in podoba v njem odseva njihovo vrednost. Mediji s stotinami zaposlenih novinarjev, ki pravzaprav niso nič drugega kot sredstva javnega obveščanja v realsocialističnem pomenu besede. Sredstva, preko katerih oblastniki javnost obveščajo o tistem, kar ocenijo, da javnost sme ali mora vedeti.
beri dalje ...
