Pogovor: msgr. Ivan Jurkovič, apostolski nuncij v Ruski federaciji.
Msgr. dr. Ivan Jurkovič je dolgoletni diplomat Svetega sedeža. Sedanji častni papež Benedikt XVI. je msgr. Jurkoviča, apostolskega nuncija v Ruski federaciji, pred tremi leti imenoval še za apostolskega nuncija v Uzbekistanu.
Msgr. Jurkovič se je rodil v Banjaloki pri Kočevju. Po končani ljubljanski teološki fakulteti je nekaj časa kot duhovnik služboval na Bledu, v Radovljici in Domžalah, nato pa ga je pokojni nadškof Šuštar poslal na študij na cerkveno diplomatsko akademijo v Rim, kjer je leta 1984 doktoriral iz cerkvenega prava, obenem pa diplomiral še na diplomatski akademiji.
Kot vatikanski diplomat je služboval v Južni Koreji, Kolumbiji, med letoma 1992 in 1996 pa v Moskvi. V tem času je tudi predaval na Kolegiju katoliške teologije sv. Tomaža Akvinskega in v ruščini napisal nekaj strokovnih knjig s področja kanonskega prava. Kot predstavnik Svetega sedeža je sodeloval pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Službo apostolskega nuncija je opravljal tudi že v Belorusiji. Za škofa je bil posvečen oktobra 2001 v Ljubljani.
Na imenovanje za nuncija v Moskvi je vplivalo njegovo dobro poznavanje tako družbenopolitičnih razmer v post-sovjetskih deželah kot tudi razvoja ekumenskega dialoga. Prav zato smo mu postavili nekaj vprašanj, ki zadevajo sedanjo kritično situacijo v Ukrajini.
Kako je pravoslavna Cerkev preživela obdobje večdesetletnega komunističnega režima v nekdanji Sovjetski zvezi, kako pa se posledice tega obdobja kažejo pri sedanjem verskem čutu vernikov nekdanjih socialističnih republik?
Tako dolga sovjetska prevlada je izkušnja, ki je človeštvo skorajda ni okusilo. Sistematska želja sovjetskega sistema je bila popolnoma uničiti vero! V tedanji Srednji Evropi takega pritiska ni bilo, režimske strategije držav vzhodnega bloka so zgolj držale ‘versko situacijo v šahu’. V Sovjetski zvezi pa ni bilo tako: zato so posledice tega odnosa za nas na Zahodu dejansko nerazumljive. Res pa je, da se je po devetdesetih letih zgodil pravi čudež. Patriarh Kiril pravi, da se ni še nikdar prej zgodilo, da bi Cerkev, ki je bila tako dolgo preganjana, znala korenito obnoviti svojo funkcionalno osnovo: zgovoren je podatek, po katerem so bili leta 1944 v Rusiji le štirje škofi, danes pa jih je okrog tristo. Ruska pravoslavna Cerkev je tako doživela prenovitev, sicer ob prisotnosti bolečih ran iz preteklosti. Verjamem, da bodo pravoslavni bratje po določenem terapevtskem obdobju znali vzpostaviti primeren odnos ne le do t. i. pravoslavnih vprašanj, ampak tudi do sodobnosti: svet okrog pravoslavne Cerkve se spreminja, potrebno je izdelati prave strategije in imeti na razpolago ustrezna orodja, da se lahko soočimo s sedanjimi izzivi. Ponavljam pa, da je prevetritev vzhodnih cerkva v zadnjih dveh desetletjih zgodba o uspehu.
Mednarodna javnost je zaskrbljena zaradi stopnjevanja ukrajinske krize. Kakšen razplet današnjega stanja se napoveduje, kateri so možni scenariji za prihodnost te pomembne strateške države?
O scenarijih ne morem govoriti. Lahko povem le to, da prisostvujemo največji tragediji v Evropi od devetdesetih let dalje. Ta tragedija ni sicer še na radikalni stopnji, saj še vedno upamo, da bodo rešitev krizne situacije ponudila pogajanja. Še več: verjamem, da rešitev položaja v Ukrajini ne bo vojaške, ampak pogajalske narave. Kar pa se je doslej zgodilo, je bilo nedvomno v škodo Evropi, Rusiji, pravoslavju in katoliški Cerkvi.
Domala vse verske skupnosti v Ukrajini – od pravoslavnih Cerkva do grških katoličanov in islamcev – so se načeloma zavzele za mir in enotnost državnega ozemlja. Doslej pa ti pozivi niso utišali orožja.
