Izbira Alenke Bratušek za komisarko – in to s strani krščanskega demokrata Junckerja – je v vrstah volivcev NSI in SDS (ki so daleč najbolj zvesti ideji Evropske unije v naši deželi) zadal močan udarec, je zaril nož v hrbet, kot smo slišali. Dejansko smo priča resnemu tveganju, da se bo poleg levega evroskepticizma pri nas zdaj pojavil še desni.
EPP in gospod Juncker nista videti ganjena. Predsedniku Evropske komisije je potrebno priznati, da je sestavil dovolj dobro Komisijo, v kateri je spretno uravnotežil pričakovanja ključnih, največjih članic, z imenovanjem koordinatorjev brez listnic odgovoril na zahteve po manj komisarjih, z imenovanjem nizozemskega Timmermansa za prvega podpredsednika pa dal vedeti, da resno jemlje severnjaške pozive k večji pragmatičnosti in učinkovitosti EU.
Bivši premier + ženska + ALDE = slovenska evropska komisarka
Ali naj si v tem kompleksu strateških vprašanj beli glavo še s Slovenijo? Nak, izbral je tisto bivšo premierko na B., torej bivši premier in ženska. Poleg tega ga je že v zgodnji fazi podprla v njegovi nameri. Zraven pridenite še lobiranja po liniji evropskih liberalcev ALDE (ki bi končno že rada imela kako stranko članico iz Slovenije) in že Alenka Bratušek zasije kot najbolj jasna izbira: mesto si tudi tako zelo želi, da z njo večjih težav gospod Juncker ne bo imel. Političnega oportunizma je prav tako vešča. Da se oglaša sedaj Janša, gospoda Junckerja ne gane; z gospodom Janšo se mu, tako se mu najverjetneje zdi, ni treba obremenjevati. Lojze, ki ga dr. Ivan Štuhec simplistično pošilja igrati Odo žalosti na orglice, pa tudi ne more veliko, saj je na kongresu EPP v Dublinu njegova NSI prav po njegovem nasvetu glasovala za Barniera. Pa tudi sicer: mala NSI in Janša ne bosta zamajala EPP, bi pa EPP seveda škodilo, če Junckerju ne bi uspelo kot predsedniku Komisije.
Če ga Alenka v angleščini in po vsebini na zaslišanju v Evropskem parlamentu res ne bo prav hudo lomila, bi jo ženski in liberalni faktor ter bivša premierska funkcija zares in dokončno uspela zavihteti na komisarsko mesto. Morebitni kasnejši izsledki KPK bodo gospoda Junckerja ganili le, če jih bodo med evropskimi poslanci poprijeli v dovolj velikem številu. Najverjetneje pa – razen, če tega ne bo formalno storil predsednik vlade Cerar – Štefančev glas ne bo tresel bruseljskih hlač.
Iz medijev seveda sedaj slišimo pozive zoper pranje perila v tujini itd. (Ista Bratuškova si januarja ni pomišljala z gnusom javno zavrniti Lojzeta Peterleta za mesto generalnega sekretarja Sveta Evrope, češ da je neprimeren. Takrat mediji seveda niso igrali na struno nacionalnega interesa.) A kljub temu bi NSI in SDS v naslednjih tednih storila bolje, da v Evropskem parlamentu modro molčita in se glasovanja vzdržita; tako bosta stranki povedali vse in hkrati nič takšnega, zaradi česar bi jih naši neodvisni mediji spet pribijali na izdajalski križ. Gnev naj stranki prihranita za zakulisna srečanja v EPP.
Evropska unija ne bo vedno po našem okusu
A doma desnico čakajo druge naloge. Napak bi ravnali, da zaradi komisarke Alenke desnica in Cerkev naredita križ čez EU in pozivata k igranju Ode žalosti. Če smo natančni, lahko namreč ugotovimo, da EU seveda ni ena sama. EU je tudi resnično birokratska, agresivno sekularna, zadržana ko gre za bioetične pomisleke. Tako kot liberalizem: v zadnjem času se Cerkev pri nas navdušuje za ekonomski liberalizem (močno pod Janševim, a tudi pod vplivom NSI), a tudi ta sta vsaj dva: zdrav, temelječ na ekonomski svobodi in na vrednoti posameznika, pa tudi skrajni, t.i. nebrzdani. (O tem je v zadnji Družini odlično pisal Matej Kovač.) Ali tako kot Amerika – v zadnjem času vidimo v našem katoliškem prostoru vse več prevodov del ameriške katoliške vzgojne oz. religiozne narave. Tudi Ameriki sta vsaj dve: moralno liberalna in konzervativna republikanska. In celo znotraj te slednje imate celo mavrico: ultra-ortodoksne katoličane, za katere je papež Frančišek kratkomalo apostat; zmerne moderniste, ki se jim povprečni slovenski kristjan zdi le malo preveč tradicionalističen; in skrajne reformatorje, ki iz maše delajo komedijo in dvomijo v temeljne doktrine krščanske vere.
Naša desnica in naša Cerkev si ne bi smela delati utvar, da živita v preprostem svetu. Celo med tistimi, ki jih načeloma vidimo kot prijatelje, somišljenike in naravne zaveznike zoper ostaline, usedline in nove poganjke naše komunistične preteklosti, bomo morali skrbno izbirati, razbirati duhove. A te izbire niso črno-bele, niso enkrat za vselej. Biti moramo tudi dovolj samokritični, da si sami nastavljamo ogledalo, in odgovarjamo, kdaj naj gremo do konca, kdaj imamo zares in v celoti prav, kdaj deloma prav, kdaj pa smo morda šli predaleč in kdaj se lahko od drugače (ali celo podobno) mislečih kaj naučimo, spremenimo svoja (preozka) mišljenja. Fanatični antikomunizem, ki je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja vladal v celotni Cerkvi, kot običajno pa so ga še preveč zares vzeli v Cerkvi male slovenske dežele, je – ob seveda ključni vlogi revolucionarjev – že vodil v za narod skrajno tragične in boleče izbire. Desni evroskepticizem bi nas sedaj ponovno vodil stran od širše in realističnejše slike sveta okrog nas, in še bolj utrdil zmago levice. Naši evroposlanci, ki so se doslej lahko prepuščali predvsem raznim prijetnim projektom (sicer pa, roko na srce, njihovi volilci doma zanje niso imeli naročil), imajo sedaj končno od svojih volivcev jasno nalogo: zahtevati od institucij EU, da vzamejo stvari zares, in poskrbijo, da evropske vrednote ne bodo ostale le v preambulah.
