Foto: Flickr.

Da “je socializem sicer dobra ideja, ki pa ne deluje, ker so ljudje slabi”, je bil eden od tistih kompromisarskih stavkov, s katerim so se tolažili tovariši, ko se je izkazalo, da ne gre, in da bo treba socializem zamenjati s kapitalizmom. To je bil tudi stavek, s katerim so demokrati svojim na sodišču zgodovine poraženim nasprotnikom širokogrudno priznali vsaj dober namen. To je bil stavek konsenza, s katerim so se lahko strinjali levi in desni.

Padli na vrednostnem izpitu

Po dveh desetletjih in pol sprva zložnega pešačenja in kasneje brezplodnega prepiranja na tisti poti iz socializma v kapitalizem, smo se letos zleknili na travnik ob cesti, se zazrli v modro nebo in uvideli, kje je problem. Oblikovalo se je nacionalno soglasje, da “smo padli na vrednostnem izpitu”. Da bi pri nas vse skupaj prav dobro delovalo, če bi bilo v naši družbi več etike in morale. Če“ljudje ne bi bili slabi”.

Revščina, brezposelnost, konsolidacija javnih financ, gospodarska rast so, tako Cerar, “bolj površinski izzivi”. Zlasti pa je Slovenija “pred etičnim izzivom”. Predsednik vlade svojo vlogo vidi v“spodbujanju državljanov in sodelavcev k tej etiki, ki jo tako zelo potrebujemo”.

Bolj iskrenega priznanja, da ne gre, in da smo z glavo še vedno globoko v socializmu, si ne bi mogli predstavljati. Socializem je namreč tisto, kar naj bi delovalo, če bi bili ljudje boljši. Za socializem potrebujemo boljšega človeka. Ni edini tak sistem na etični pogon. Tudi Iran npr. bi deloval bolje, če bi bili ljudje bolj zavezani islamu, če bi bili bolj, kot bi ajatole tam rekli, normalni.

Že dolgo nazaj so se uspešne države nehale ukvarjati s kovanjem novega in boljšega človeka in to prepustile verstvom, sektam, Oprah ter dolgim policam knjig za samopomoč in osebnostno rast. Države pa so človekove slabosti sistemsko vpregle v voz napredka. Nič nimajo proti, če jim kdo“umaže državo s pohlepom”, ker ob tem odpre nova delovna mesta, da ljudem možnost zaslužka, plača davke, vlaga v raziskave in razvoj …

Sprijaznili so se s tem, da je človekova želja, da bi živel bolje, gibalo razvoja. Samo take razmere mora država ustvariti, da se živi bolje na račun pridnega dela, inovacij, pametnega investiranja in ne, da gre enemu bolje zato, ker gre drugemu slabše. Ustvarjanje ugodnih razmer z dograjevanjem gospodarskega, pravnega in političnega sistema je naloga vlad držav.

Slovenija pa dobiva vlado, katere najljubša naloga bo, kot kaže, etično prekvašenje Slovencev. Ni nepotrebno, a ne v smer in ne na način, kot si zamišljajo.

So bila izpitna vprašanja prava?

Biti za več etike, morale, poštenja, vrednot je ena tistih stvari, s katero se ni mogoče ne-strinjati in je zato politično prav pragmatična platforma. Zgoraj sem podvomil, ali je državna eksekutiva poklicana, da se s tem ukvarja kot s svojo prioriteto. Ampak to je očitnejši del problema. Manj očitna so naslednja vprašanja.

Katerih vrednostnih izpitov v Sloveniji nismo opravili? Katero etiko, katere vrednote, katere moralne temelje tako zelo potrebujemo v Sloveniji? Morda še več tistih, ki so bile na papirju izgovor za ideologijo, ki je v Sloveniji vladala zadnjih sedemdeset let?

Tudi sam sem se nekoč zavzel za več vrednot, ampak ne kar tako na splošno, ampak sem prepričeval, da bi se trdneje naslonili na celoto moralnih temeljev in dali domovinsko pravico in razumevanje celotnemu spektru občutkov, ki ljudi vodijo k dobremu.

Problem Slovenije ni v tem, da ni opravila nekih vrednostnih izpitov, ampak da imamo gnile moralne temelje, če si spet sposodim Haidtovo teorijo. Polovica moralnih temeljev v svojem izvornem pomenu ni na dobrem glasu (pripadnost, spoštovanje avtoritet, svetost), polovico pa razumemo po svoje (skrb, pravičnost, svoboda).

Skrb, pravičnost, svoboda

Individualna skrb za bližnjega sorodnika, ki je v evoluciji pomagala preživeti našim genom, se je prevedla v državno skrb za sočloveka. V državo varuško. Nanny state. V našem uradnem razumevanju besede solidarnost je njen koren – dar – izgubil vsak pomen. Ničesar ne po-dar-jamo, ampak država pač enim vzame in drugim da.

O tem, kako demagoško je kamenodobne instinkte aplicirati na moderno družbo (tu sta v istem košu promociji socialne solidarnosti in klasične oblike zakonske skupnosti) sem že pisal. Vrednostni zasuk, ki ga mora Slovenija opraviti, je torej v tem, da bi ljudje zmanjšali pričakovanja do pomoči države. Trend pa je ravno obraten, politika si podporo ljudi kupuje tako, da jim te pomoči obljublja še več, odgovornosti za svoje odločitve pa jih odvezuje.

Besedi pravica in pravičnost smo relativizirali. Beseda pravično je postala sinonim za enako. Nekaj razdeliti pravično v Sloveniji pomeni nekaj razdeliti na enake dele. Človekovih pravic ne razumemo več v smislu tistih iz Bill of Rights ali Deklaracije OZN o človekovih pravicah, ampak postajajo pravice storitve, ki naj bi bile državljanu na voljo zastonj s strani države in s priboljški, ki mu jih deli.

beri dalje ...