Nekateri domnevamo, da se je naša dobra stara katoliška cerkev zopet znašla v krizi. Ne pomiri nas ne naivnost tistih, ki bi radi verjeli, da se Cerkev vendarle širi in krepi (na primer v nerazvitem svetu) kljub pomanjkanju vitalnosti le-te na stari celini. Ker sam prihajam iz tega »manj-razvitega« sveta, imam drugačen pogled na to krepitev, zato sporočam, da so statistični podatki o številu katoličanov bolj slab pokazatelj vitalnosti naše tisočletne ustanove. Prav tako nas v nasprotno ne prepriča optimizem onih drugih, ki pravijo, da je po kolapsu obdobja zunanjosti, zlasti po II. vatikanskem koncilu, prišla doba osveščene racionalne duhovnosti, ki izhaja iz osebnega prepričanja in ne iz gole navade. Ne, eni še kar mislimo, da je kriza prisotna. Pa vendar, kaj to pomeni? Ta izraz je sam po sebi preširok, da bi brez dodatne razlage povedal česarkoli o Cerkvi in o njenih težavah ki jih, čeprav so, vsakdo razlaga po svoje.
Cerkev je bila na skozi zgodovino v stalni notranji krizi, ki se je začela na sam Veliki teden, ko je eden izmed apostolov izdal učitelja, drugi so se razbežali, njihov kasnejši vodja pa je celo javno zanikal, da bi Kristusa sploh poznal. V svetem pismu so navedeni še drugi primeri zgodnjih kriz, kot na primer konflikt med Petrom in Pavlom glede obrezovanja. Po Konstantinovski »legalizaciji« krščanstva je sledilo novo krizno obdobje, ki ga poznamo pod imenom »arijanska kriza«, ko celo pravijo, da je na vzhodu še redko kateri škof priznaval nicejsko veroizpoved. Dalje v srednjem veku, v času velike shizme, ko je poleg uradnega papeža obstajal še alternativni, ali v veliki moralni krizi pred reformacijo, ki je vsem znana. In še bi lahko naštevali. Zgleda kot da v celi zgodovini Cerkve ni mogoče najti daljšega obdobja brez kriz, notranjih napetosti ali moralnih nedoslednosti.
Danes se po raznih intelektualnih ‘mislo-vodih’ kot so časopisi, revije in radijske oddaje, pogosto pretakajo neštetokrat izrečene kritike, kot je na primer tista, da se Cerkev sama ne drži moralnih norm, ki jih uči ali ona druga, da Cerkev ne izpolnjuje svojega osnovnega poslanstva. To sta konstrukta, ki sta že postala nekakšen cliché med kritiki. Pogosto držita, in to ne samo danes, ampak kot smo prej dejali, do neke mere skozi celotno zgodovino Cerkve. A pri vsem tem je zanimivo to, da se kljub temu očitanemu sistematičnemu odstopanju od nauka, ta v dveh tisočletjih v svojem jedru ni spremenil. Ne glede na vso očitano bogastvo, je uboštvo še vedno krepost. Ne glede na vso posvetnost in politično moč, ki razburjata mnoge, so krotki in ponižni še vedno blagrovani. Ne glede na vse škandale in afere, je čistost srca še vedno nujna za zveličanje. In Kristus je ostal križani kralj, Bog in človek, ne glede na to, da je tudi kakšnemu visokemu cerkvenemu dostojanstveniku v zgodovini zmanjkalo vere.
Tako da, ne glede na vso grešnost in nedoslednost, ki je značilna za človeka nasploh, je v Cerkvi nekaj, kar ji je omogočilo, da je njeno osnovno izročilo preživelo na prepihu stoletij in se razvijalo do neverjetne prefinjenosti. Ta njena resnica in nauk sta skozi zgodovino vedno znova nagovarjala posameznike, ki so ji verjeli, jo vzeli resno in po njej živeli, ne glede na dobro ali slabo ravnanje preostale črede in pastirjev. In mogoče je primerno postaviti vprašanje, če ni Cerkev kot tostranska ustanova že s tem izpolnila večji del svojega poslanstva. To, da je prenesla sporočilo do današnjih dni ter svoj nauk stalno nadgrajevala: nikoli izbrisala ali spremenila odlomka, temveč stalno dodajala in naknadno pojasnjevala, utemeljevala in razlagala včasih celo navidezno nesmiselnih besed. Tistemu ki pravi, da cerkev ne izpolnjuje svojega poslanstva, pa bi bilo treba odgovoriti: »Mogoče, a najprej povejte, kakšno naj bi to poslanstvo bilo«.
beri dalje ...
