“Society has simply become the new deity to which we complain and clamour for redress if it does not fulfil the expectations it has created. There is no individual and no cooperating group of people against which the sufferer would have a just complaint, and there are no conceivable rules of just individual conduct which would at the same time secure a functioning order and prevent such disappointments.”
(Friedrich August von Hayek, The Mirage of Social Justice (1976), str. 69.)
V političnih programih in propagandi vseh barv se pogosto pojavljajo obljube ali zahteve po „družbeni“ oziroma „socialni pravičnosti.“ Ta sicer tako obrabljena fraza našega političnega jezika je v zadnjih letih znova postala razmeroma aktualna in zdi se, da tudi pridobiva na priljubljenosti. Razumljivo in žalostno je dejstvo, da ima sedaj že dolgoletna gospodarska kriza in z njo povezane globoke osebne stiske mnogih za posledico tudi povečano privlačnost lepo zvenečih gesel in krilatic. Manj razumljivo pa je na kaj točno naj bi se takšne krilatice nanašale, kaj naj bi sporočale in pomenile.
Z zagonetnim vprašanjem t.i. “socialne pravičnosti” se je izdatno ukvarjal sloviti liberalni politični filozof in ekonomist, Nobelov nagrajenec Friedrich August von Hayek, ki je kritiki tistega, čemur je sam pravil “privid družbene pravičnosti” (The Mirage of Social Justice), posvetil kar celo knjigo. V tej najbrž najbolj temeljiti in prepričljivi kritiki koncepta družbene pravičnosti je dokazoval, da ta nima nikakršne vsebine, da je nesmiseln, prazen ter politično irelevanten. V pričujoči seriji člankov se bomo s pomočjo Hayekove misli na kratko sprehodili skozi razčlenitev tega problema, pri čemer bo prvi del spregovoril o pojmu pravičnosti na splošno.
Nejasnost koncepta družbene pravičnosti
Socialno pravičnost je moč zaslediti v vseh mogočih zvezah in kontekstih in zdi se, da so možnosti rab tega termina naravnost neskončne. Izrečen je lahko v raznoraznih situacijah in to s tisto samoumevno gotovostjo, kjer ni potrebno nobeno dodatno pojasnilo, kaj šele utemeljitev. Zadoščata dve besedici in zdi se, da je vsem docela jasno, o čem se govori in da se vsi strinjamo glede tega na kaj dejansko naj bi se “socialna pravičnost” nanašala.
Pa se v resnici strinjamo? Sam menim, da se ne. Trditi pa si upam tudi, da je nemogoče, da bi se sploh kadarkoli mogli strinjati. Ne le zato, ker se – ko je govora o delitvi družbenih dobrin – mnenja in predstave o tem, kaj naj bi bilo “pravično” od posameznika do posameznika in glede na okoliščine neizogibno močno razlikujejo, temveč še toliko bolj ker gre pri “socialni pravičnosti” za frazo, ki je v funkciji popolne poljubnosti in pri kateri ni prisoten niti minimalni konsenz o mejah njene razumne rabe.
Za ponazoritev te poljubnosti je dovolj uporabiti iskalnik Google. V le nekaj minutah iskanja se lahko dokopljemo do naravnost impozantnega izbora raznovrstnih rab termina “socialne pravičnosti.” Najdemo lahko mednarodno konferenco o družbeni pravičnosti, kjer udeleženci med drugim svečano zaprisežejo, “da bodo prenehali kupovati proizvode Coca-cole,” ali pa “da bodo pričeli iskati izdelke Fair trade.” Nadalje Simpozij družbene pravičnosti, ki med drugim vsebuje delavnico namenjeno “razveljavljanju bele pogojenosti” (undoing white conditioning), Projekt družbeno pravične spolnosti, seznam “Social justice songs,” “Social Justice Training Institute” in nenazadnje tudi stran o družbeno pravični matematiki.
Ne glede na to, da si je kar težko zamisliti, kaj bi “socialna pravičnost” lahko bila, pa je vsaj dokaj jasno, kaj ni. Dodani pridevnik “družbena” oziroma “socialna” (naivnega bralca naj opomnim, da je tudi tu očitno napak verjeti, da gre za sopomenki – kako bi sicer bile mogoče skovanke kot denimo “socialna družba”?) nakazuje, da gre za neko prav posebno obliko pravičnosti, domnevno tako korenito drugačno od običajnih razumevanj te ideje, da je v izogib možnim nesporazumom nujna takšna precizacija. Na ta način pa je implicitno zatrjeno tudi, da pravičnost kot takšna (brez dodanega pridevnika “socialna”) ni nekaj “socialnega.” Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je seveda, ali je potlej “navadna” pravičnost morebiti nekaj “asocialnega” ali celo “anti-socialnega”?
Pravičnost je vedno družbena!
Pa je temu res tako? Mar ni pravičnost v bazičnem smislu nekaj že na sebi bistveno družbenega? Pomudimo se na kratko pri konceptih “pravičnost” ter “družba.”
Začnimo z “družbo,” iz katere izhaja tudi atribut “družben.” Tu puščamo ob strani konkretne manjše “družbe” ljudi, kjer lahko besede kot sta “skupina,” in “skupnost,” izražajo približno enak pomen. Primeri takšnih “družb” lahko segajo od majhnih neformalnih skupin prijateljev, preko raznih formalnih združenj, v katere se posamezniki združujejo zavoljo izpolnjevanja različnih skupnih ciljev, kot tudi gospodarskih družb, pa vse do arhaičnih človeških skupnosti, denimo plemenskih “družb.”
Družba (v ednini), o kakršni navadno govorimo v kontekstu razvite civilizacije, je sinonim za abstrakten red, znotraj katerega sobiva neskončno mnogo elementov. Hayek ga imenuje tudi “Velika družba” ( Great Society) in mestoma, po vzoru Karla Poppra, tudi “Odprta Družba” (Open Society). Gre za spontano nastali in razvijajoči se red odnosov med ljudmi oziroma izredno kompleksno mrežo odnosov, praks in interakcij med mnogoterimi posamezniki in skupinami posameznikov. Za razliko od namerno ustvarjenih organizacij, ki obstajajo in delujejo znotraj nje, sama družba ni niti racionalno zasnovana, niti vodena. Ni sicer “naravna” v smislu predmeta naravoslovnih znanosti, a tudi ni “umetna,” v smislu človekove namerne stvaritve. Njen nastanek in razvoj sta posledici nenačrtovanega in neusklajenega delovanja neskončno mnogih posameznikov skozi čas. Družbeni procesi so samourejajoči v smislu odsotnosti kakršnegakoli centra, ki bi jih usmerjal in vodil.
Družba tako nima in ne more imeti nikakršnih v naprej postavljenih ciljev in smotrov. Sestavlja jo množica posameznikov, ki se med seboj razlikujejo v osebnih vrednotah, ciljih in prizadevanjih, svojih izkušnjah, znanjih in veščinah, kot tudi drugih osebnih okoliščinah. Kljub velikim medsebojnim razlikam jim je v družbi omogočeno mirno sobivanje in sodelovanje. Institucije individualne svobode in lastnine pri tem omogočajo polno izrabo védenja, sicer razpršenega med posamezniki, preko česar nastajata družbeno bogastvo in blaginja
Konceptualizirana je družba seveda lahko na različne načine in njeno temeljno bistvo je možno locirati na različnih mestih – denimo kot “usklajeno delovanje” oziroma “sodelovanje,” ki se lahko zopet najbolje izraža v operacijah trga (Mises, Friedman), ali pa je prvenstveno utelešeno v institucijah in moralnih vrednotah (Röpke). V vsakem primeru pa je potrebno poudariti dve stvari. Prvič: “družba” je po svojem bistvu nekaj drugačnega od “države” v smislu celote oblastnega aparata, ki predstavlja odličen primer namerno vzpostavljene organizacije. In drugič: kakršnokoli smiselno koncepcijo družbe že izberemo (tudi če bi jo obravnavali zgolj kot skupek posameznikov), nam mora biti povsem jasno, da – razen če se izražamo na striktno metonimičen način – družbe ne moremo obravanavati kot kakršenkoli dejavni subjekt, kateremu bi lahko pripisovali voljo, inteligenco in s tem tudi odgovornost.
Kaj pa pravičnost? Z njo povezanim vprašanjem je Hayek v svojem opusu odredil izredno pomembno vlogo. To razodeva že podnaslov njegovega življenjskega dela, trilogije Law, Legislation and Liberty, A New Statement of the Liberal Principles of Justice and Political Economy. Težave, v katere je po Hayeku zašel liberalni konstitucionalizem in zaradi katerih sta potrebna ponovno formuliranje ter razlaga njegovih temeljnih principov, so po avtorjevem mnenju v veliki meri bile povezane z izginotjem splošnega prepričanja, da je pravičnost nekaj neodvisnega od posebnih interesov. Iz tega razloga se mora vsak poskus ponovne utemeljitve liberalizma osredotočati na ponovni zagovor liberalnih načel pravičnosti kot nujnega temelja vsega pozitivnega prava in nepogrešljivega atributa delovanja politične oblasti.
Pravičnost kot jo obravnava Hayek, je v strogem smislu atribut človeškega ravnanja ter je nujno vezana na pravila, v skladu s katerimi se ljudje vedemo in delujemo. Upoštevanje the pravil je potrebno za razvoj in vzdrževanje družbenih odnosov in interakcij, katerih dolgoročni učinki so na makro- ravni ugodni ter zaželjeni za celoto družbe. Pri tem naj izpostavim tri temeljne poudarke:
Pravično vedenje je vedenje do drugih ljudi, ki je v skladu z določenimi pravili.
Pravila, po katerih se vedemo do drugih ljudi, morajo biti sama pravična .
Ravnanje v skladu s temi pravili na dolgi rok omogoča ugoden red dejanj.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
