Menda je bil v Prešernovi brigadi, lahko tudi v kaki drugi, Cankarjevi?, navsezadnje sploh ni pomembno, in kar nekajkrat mi je pripovedoval zgodbe o »mobilizaciji ljudi« za odhod v partizane.

»Kaj vse sem moral pretrpeti!« je dejal, ko smo partizanili …

Stric Rok je bil drugačen od drugih partizanov. Stric Rok ni več zdržal, ni več mogel v sebi nositi stvari, ki so ga težile še leta dolgo po končani svetovni vojni. Rok je bil precej drugačen od drugih, ki so v sebi ohranjali spomine na dejanja, duševne stiske, take travme … Raje se je odločil za sprostitev tesnobe, za izpovedovanje svojih izkušenj na druge, da jih slišijo, prisluhnejo in povedo, kaj si pravzaprav mislijo.

Res, Rok je bil pravo nasprotje od drugih borcev, partizanov!

Foto: Wikipedija.

Ko sem bil mlajši, me njegove pripovedi niso kaj dosti zanimale, čeprav je bilo po svoje zanimivo, ko smo se srečevali ob kakšnih družinskih dogodkih, na primer ob vseh svetih, ali dnevu mrtvih, ko smo obiskovali grobove svojih prednikov, ali ob drugih večjih cerkvenih praznikih. Takrat sem se z očetom oglasil pri tetah in stricih vsaj enkrat na leto na Lancovem pri Radovljici, ali v Kamni Gorici, in vedno so se prožili spomini iz preteklosti. Kaj pa sicer? Kozarec vina, nekaj za pod zob, in sprožila se je debata. Rok pa pravi Gorenjec, zaposlen v železarni na Jesenicah in klenih misli, je kar čakal, da smo prišli »Janezovi iz Medvod«, kot je imel navado reči, in vedno se je veselil naše družbe, seveda s teto Angelo. Vsi so že zdavnaj pokojni.

Kar rad sem ga imel, strica Roka. Bil je srednje rasti, koščenega obraza in skoraj brez las, vendar njegove oči so kazale na živahnost njegove duše …

Seveda sem strica Roka zelo spoštoval, ker je imel tak smisel za red, urejenost in vedno ponovno je nas presenečal s svojo popolno, raje bi rekel kar totalno urejenostjo doma v vseh kotih in delih njegovega ‘gospodarstva’. Vse lepo zloženo, celo mrva in slama – počesana, povsod en sam, brezhiben dlakocepski red! Ha, ha …

Ko sem že sam imel družino, sem se še bolje poglobil v njegov značaj, ki je bil tako zelo zanimiv, tako gorenjski, sčasoma pa sem skušal tudi razumeti njegove osebne stiske …

»Nekoč,« je dejal, »smo šli v mobilizacijo ljudi, ki so bili pri maši. Ko se je bližal konec maše, smo obkolili cerkev in počakali, da so začeli iz nje prihajati prvi verniki. Običajno najprej moški, ki največkrat obstanejo že pri vhodu v cerkev, zatem pa ženske, ki so vedno bolj spredaj, v bližini otrok in oltarja. Poznali smo navade, potrebno je bilo samo čakati.«

»Končno so se cerkvena vrata le odprla, in nabrali smo kar blizu sto moških, ki bi bili primerni za partizane. Postrojili smo jih lepo v vrsto ter odpeljali v gmajno. Spredaj, zadaj, in ob strani s stražo in z orožjem, pripravljenim na strel.«

»Seveda nekaj časa so še lahko hodili z navadnimi čevlji, takoj ko pa smo se pričeli vzpenjati v hrib, gor na Jelovico, je postalo težje, skupina je začela zaostajati. Zmanjkala je opora v koraku, oglašati pa se je začela tudi lakota in žeja«.

»Seveda hrane ni bilo, orožja še manj«.

»Vsak dan je bilo huje, saj tudi obleka ni ustrezala in nekateri so pričeli kar bežati. Dokler je to bil to eden, dva, je še šlo …«

Nalil si je kozarec, malo srknil iz njega, se malo pogladil po glavi brez las in pogledal, kako ga poslušamo, počakal, ter hipec za tem nadaljeval:

»Po nekaj dneh, ko ni bilo niti dovolj hrane, obleke in obutve, pa tudi še niso bili povsem popisani, se je od enote odtrgala kar cela skupina mobilizirancev, morda trideset ali celo več«.

»Vsi so tekli, kamor so vedeli in znali … Takoj je padla komanda, da jih polovimo in pripeljemo na zborno mesto. Zagnali smo se za njimi ter ulovili približno dvajset do petindvajset novincev ter jih pripeljali na dogovorjeno mesto …«

»Potem pa je prišel politkomisar in mi rekel: Rok, vzemi brzostrelko in jih postreli!«

Potem je stric Rok spet malo počakal, vzdihnil, kot da bi potegnil misli iz spomina, ter nadaljeval:

»Jaz sem vedel, kaj to pomeni, pa tudi to, da ne smem reči ‘ne’, zato sem mu rekel: Tovariš komisar, doma imam dve hčerki,« to sta moji sestrični Minka in Angelca z Lancovega pri Radovljici – »zato vas prosim, da izberete koga drugega za to nalogo …«

»Komisar je uvidel moje nelagodje, saj sem jih nekaj celo poznal in vedel, da so mnogi izmed njih že poročeni, imajo otroke kot jaz, doma jih čaka družina kot mene, zato je poiskal nekega mladega, morda šestnajst, sedemnajst let starega partizana, ki je to nalogo kar z veseljem sprejel …«

»Vzel je brzostrelko in vse na enem mestu pobil.«

»Ja, težko je b’lo v partizanih …«, je zaključil s pripovedovanjem in se spet popraskal po goli glavi…

Pripis uredništva: Besedilo je vzeto iz knjige Saga hiše ob gozdu – obračun s preteklostjo, ki jo lahko naročite na povezavi.

Sorodni Prispevki:

• Kočevski gozdovi Med visokimi kočevskimi drevesi, tam, kjer med ostanki pragozda kraljujejo številne divje živali na čelu z medvedom, volkom in risom, se je v letih druge...
• Spregovoriti o preteklosti (samo)kritično, »prešteti kosti« Spomenik revoluciji na Trgu republike v Ljubljani bi bilo najbolje preimenovati v spomenik vsem padlim za domovino in žrtvam revolucije. (Slovenija je ena od redkih...
• Partizani nas bodo rešili Minister Jakič je prepričan, da so izkušnje partizanov dragocene za člane sedanje vlade in koristne za prizadevanje za izhod iz krize. Vsaj tako je zatrdil...
• Logika storilcev Te dni je ovadba zoper enega od storilcev povojnih zločinov pri nas sprožila vrsto odmevov in razmišljanj o pravičnosti in smiselnosti kaznovanja zaradi tako oddaljenih...