Zastava ISIS, foto: Flickr.
Svet je priča novi islamski skrajnosti, ki jo povzema parafraza revolucionarnih vzklikov. Kdor se noče spreobrniti v islam, bo mrtev. To je alternativa, ki nam jo iz Iraka sporoča Islamska država ali pa Boko Haram iz Nigerije. V svojem islamizacijskem pohodu so islamisti dosledni preganjalci kristjanov in ‘polnijo nebesne poljane’ z mučenci in svet s terorjem. Za zdaj smo pri nas še varni, a množična občila s svojim površnim in senzacionalističnim poročanjem, širijo prav tisti strah, ki je potreben, da tovrstne skrajne skupine dosežejo svoje.
Vsakodnevna poročila o uspehih skrajnežev so magnet za množico muslimanskih fantov in deklet, ki so rasli v predmestnih islamskih getih zahodnoevropskih velemest. V njih vzbuja upanje in željo, da se »pridružijo zmagovalcem«. Vemo, da je veliko borcev, ki se skrivajo za črnimi kapucami (toliko o njihovem pogumu!) raslo na Zahodu.
Zaskrbljujoč je podatek, da 20% francoskih državljanov in 5% nemških, podpira in odobrava početje islamistov. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da od uradnih in etabliranih muslimanskih skupnosti v Evropi ni in ni nobenega jasnega in odločnega glasu obsodbe in distanciranja. Tako smemo upravičeno sklepati, da so islamisti prav tako verodostojni in pravoverni muslimani kakor vsi ostali, ki so bolj zmerni. Islam o muerte torej ni geslo ene skupine, temveč na nek način vsega islama, saj je »džihad« (sveta vojna) zapisana v DNK te religije. Le način in čas uresničitve »džihada« se od skupine do skupine razlikujejo. Končni rezultat pa enak. Ali islam ali smrt.
Do pred nekaj meseci nam še neznana skupina se je s svojim početjem in vojaškimi uspehi v uničenem in kaotičnem Iraku iz nič zavihtela na prva mesta poročil. Njihova zla dejanja so znana vsem ljudem. Njihovi dolgoročni cilji v obliki površnega zemljevida, tudi. Vse skupaj pa deluje kot vojna napoved vsem, ki ne mislijo kakor oni. Prav zaradi te že nastajajo tako čudne koalicije »kristjanov« z muslimani, kakor so bile za časa križarjev. Iran skupaj z Ameriko in Kurdi (ti bodo očitno dobili vlogo »kanonfutra« v upanju, da bo končno prišlo do kakega Kurdistana) proti »Islamski Državi«; Asad in Zahod, skupaj s Kurdi in še kom proti vsem ostalim … Možnosti je veliko in nobeni se ne smemo čuditi. Spet se bo uresničilo pravilo »sovražnik mojih sovražnikov je moj prijatelj«. Naše vlade bodo upravičeno storile vse, da se vojna ne bo preselila na naša tla. Vojna, ki ni vojna, temveč je »oborožen spopad« brez frontnih črt in brez uniform, brez pravil in brez pravih sogovornikov ne sme priti k nam kjer urejene vojske nimajo pravega prijema in ne morejo zmagati. Vojna, kjer se ne uničujejo mesta, ampak hiša za hišo, oseba za osebo, družina za družino. To je vojna, ki poteka po koordenatah državljanskih vojn, kjer sosed pobija soseda in se zločini dogajajo brez »birokratičnih« omejitev mednarodnih konvencij in spoštovanja vojaka sovražnikov, saj ni ne seznamov ne pisnih ukazov. To je vojna kjer ni odgovornih ne krivcev ne morale, so samo žrtve, bolečina in uničenje. To je najhujša oblika vojne, ker je en sam teror in strah. Zlahka se začnejo, težko se končajo, saj trajajo dolga desetletja.
beri dalje ...
