Gornjo sliko podajam ne zaradi dobrega Jelen piva, s katerim to pomlad po fantovsko poziramo, in ne zaradi lokacije, ki je na enem izmed znamenitih beograjskih splavov točno na izlitju Save v Donavo, ampak zato, da bi vaš pogled zapičili vame. No, pravzaprav v moja ušesa. Vprašam vas, ali iz njih raste repa? Kuka iz njih vsaj kakšen majceni vršiček mlade repice? Ne. Vidite, ko sem l. 2006 odjavil Delo, se mi je zdelo, da bo iz mojih ušes zrasla repa. Čakal sem leto, dve – nič. Dočakal sem leto 2014, čelo se je dvignilo, nad ušesi se je zasvetila srebrnina – repe od nikoder.
Zato nasvet vsem, ki se znova in znova hudujete nad našimi mediji, kako enostranski da so, kako malo posluha za krščansko zgodbo da imajo, kako kristjanofobni da so. Odjavite, preklopite, ugasnite, brcnite v kot, odrinite od sebe! Malo bo bolelo. Abstinenčna krizica bo žgečkala novonastalo praznino. Podvomili boste o svojem dejanju. Repe iz ušes ne bo.
***
Po odjavi Dela sem tu in tam kupoval Večer in Dnevnik, a v nekaj letih sem brez muk tudi to navado opustil. Ostal sem pri Reporterju in Demokraciji. To so naši – sem dejal. V Reporterju kakor ptič Feniks živi mitični Slivnikov Mag – sem sprva ugotavljal. A glej tudi ta dva pomladna šampiona sem nekaj let nazaj začel kupovati in brati s pinceto. Če so se ta levi trije (Delo+Dnevnik+Večer) „mladinizirali“, se pravi, šli v naročje neomarksizma in danes vse bolj predstavljajo kapitulacijo slovenskega levega intelektualca pred zahodno tradicijo (vključno pred zahodno social-demokratsko tradicijo), so se ta desni preveč radikalizirali in janšizirali. JJ-a in SDS sicer volim vse od depalovaškega leta 1994 (še najbolj po zaslugi ptujskih prijateljev in aktivistov s takratnim županom Lucijem na čelu), toda medij, ki bi mi odgovarjal, ne bi smel mojega pomladno-demokratskega čutenja, še manj moje krščanske vere ožiti na nekakšen militanten neo-janzenistični stav ter na žarečo lojalnost političnemu mesiji.
Levih “cajtungov” ne berem, desne berem s pinceto in vedno manj, katoliške berem, ker poročajo, o čemer drugi ne poročajo, malo pa iz klanovske solidarnosti, saj sem njih sodelavec in urednik ene izmed „cerkvenih tiskovin“ (revija Cerkev danes), kot jim pravimo v klerikalnem žargonu. Takšna je slika mojega konzuma medijev, kar se tiče slovenskega prostora. Precej ga korigira redno branje tujih internetnih portalov in občasno gledanje avstrijskega in italijanskega TV dnevnika.
A ostanimo doma. Če si drznem nekoliko prognostike, sem na dobri poti, da ugotovim, da tudi po nehanju branja slovenskih desnih medijev ne zraste repa iz ušes.
beri dalje ...
