Vodja Združene Levice Luka Mesec je na vprašanje, od kje dobiti finance, dejal, da bi Nemčija rabila plačati vojno škodo. Tovrstno apeliranje na drugo svetovno vojno pa je skupaj z izdajo dokumentarca Po sledeh izbrisanih, ki ga je izdalo Društvo nemško govoreče mladine skupaj z Društvom Kočevarjev staroselcev, povod za pričujoči tekst. Oba povoda sicer nimata neposredne povezave, a sta vendarle odlični izhodišči in sicer iz dveh razlogov. Prvi je odnos do Nemcev in Italijanov na slovenskem, ki je še vedno v veliki meri zaznamovan z nacionalno mitologijo in drugič, ker se o usodi nemške manjšine po drugi svetovni vojni skorajda ne govori. A vendar, če se spomnimo na besede Borisa Kidriča: “Nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo!” , je vključevanje usode nemškega prebivalstva slovenskega ozemlja še kako relevantno pri spominu na povojne zločine.

Dedni sovražniki

Pri večini medijskega poročanja o problematiki nemške manjšine ali celo širše o Nemcih na Slovenskem je pogosto opazen sovražen ton, kateri se še poglobi, v kolikor gremo brati komentarje. Nacionalni spor med Nemci in Slovenci, po izvoru iz 19. stoletja, in sicer resda v veliki meri posledica imperialnih teženj nemške strani, pa je bil s pomočjo zgodovinopisja prenesen tudi v zgodnji srednji vek. Karantanska podreditev Bavarcem in s tem Frankom je bila videna že kot padec Slovencev pod ”nemški jarem” vse od Linharta naprej. Takšen pogled se je po zaslugi zgodovinopisja in javne politične retorike obdržal vse do osemdesetih let dvajstega stotja, ko ga je mlajša generacija zgodovinarjev, kot so npr. Janez Cvirn, Peter Štih itd. začeli spodkopavati. A vendar se je v javnem mnenju takšen pogled ohranil in četudi se o njegovi pravilnosti glede srednjega veka, vsaj v nekaterih medij začelo dvomiti, se je glede novejših obdobij ohranil.

Položaj Slovencev kot žrtev v zgodovini se je namreč ohranil in se neguje preko medijev. Tudi levičarski tednik Mladina, se je ob poročanju o problemih povezanih z željo po vzpostavitvi nemške manjšine držal takšnega pogleda in v zvezi z dogodki iskal povezave z nacizmom. Četudi je sicer teoretično možno, da takšne povezave obstajajo, je vendarle zelo malo verjetno in takšno enačanje Nemcev z nacisti ni brez podobnost z enačenjem Slovencev (in splošneje Slovanov) s komunisti kot se pojavlja pri določenih delih avstrijske in italijanske desnice. Prav tako je izredno naivno predvidevanje, da smo bili Slovenci v nacionalnem sporu zgolj žrtve. Nacionalno obarvano nasilje in sovraštvo je bilo pač prisotno pri obeh straneh in to da smo bili v šibkejšem položaju zmožnosti za sovraštvo ni manjkalo in vsa le ni bila nujno pogojena z predhodno nemško sovražnostjo in nevarnostjo germanizacije. Kljub temu da so se v nekaterih pan-germanskih krogih v nemškem delu Avstro-Ogrske že pojavljale ideje, katere so pripeljale do nacionalsocializma pa nam nekatera novejša zgodovinopisna dela razkrivajo marsikdaj povsem drugačno sliko. Posebej zanimivo je v tem kontekstu delo Pietra Judsona z naslovom Guardians of the nation. V njem je avtor v marsičem zamajal poznano sliko o nacionalnih sporih na območjih kot so spodnja Štajerska, Moravska in južna Tirolska. Avtor pokaže, da je marsikateri spor bil pravzaprav ”huliganstvo”, da je marsikdaj vladal nekakšen ”nacionalni oportunizem” ter, da je jezik bil povečini edina prava točka razlikovanja med npr. Nemci in Slovenci in/ali Nemci in Čehi. Njegove teze so sicer po mnenju Janeza Cvirna pretirane, a vendar lahko v njih najdemo vsaj zrno resnice, saj je bilo sobivanje nekako pač potrebno narediti znosno.

beri dalje s klikom na povezavo ...