Ob Jezusovem obisku v Betaniji je Marija, Martina in Lazarjeva sestra, vzela funt dragocenega olja iz pristne narde, mu mazilila noge in mu jih brisala s svojimi lasmi. Juda Iškarjot je potrati olja močno ugovarjal. Na dan je privlekel na videz zelo prepričljiv ugovor zoper Marijino ravnanje: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim« (Jn 12,5)? Juda je bil zvit; da bi bil videti čim bolj verodostojen, je operiral s številkami. Samo še to je manjkalo, da bi podal izračun, koliko hlebov in koliko kilogramov rib bi lahko kupili za omenjeni znesek. Sv. Janez, ki je bil zraven, je vedel, da Juda ni bil iskren, zato je zapisal: »Tega pa (Juda) ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo« (Jn 12,1–6).
Ta uvod povežimo z božjo besedo, ki nam oznanja, da Bog skrbi za nas. Oba odlomka nas želita prepričati, da Bog daje dovolj hrane in tudi dovolj drugih dobrin za dostojno življenje vseh ljudi. Prerok Izaija oznanja: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko« (Iz 55,1). Podobno piše evangelist Matej: »Vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili …« (Mt 14,19–20).
Glede vprašanja, ali Bog res skrbi za človeka, imamo dve veliki težavi: najprej dvom, ali je to, kar govorita Izaija in Matej, res, ko pa več sto milijonov ljudi živi v skrajni revščini; in drugič, zapletamo se v zmotno razlago, zakaj milijoni ljudi živijo v splošnem pomanjkanju. Odgovornost za revščino pripisujemo najprej Bogu, ki naj bi dopuščal krivice, naravne nesreče in nekatere predele sveta prikrajšal za pitno vodo in druge potrebne naravne dobrine. Velik del krivde za lakoto, nepismenost in brezpravnost pa pripišemo tudi politikom.
Božja beseda nedelje nam nedvoumno oznanja, da Bog obilno skrbi za človeka. In ne samo da Bog daje dovolj hrane za vse; hrane je celo veliko več, kot jo vseh sedem milijard ljudi potrebuje. Tudi danes se nadaljuje čudež, kakršen se je zgodil pred Kafarnaumom ob Genezareškem jezeru, kjer vsa množica ni bila le sita, temveč so po večerji nabrali dvanajst polnih košar ostankov kruha in rib.
Razlog, zakaj so milijoni lačni, čeprav Bog daje več kot potrebujemo, je človekov greh, kar seveda ni lahko videti. Še težje pa je jasno pokazati na tiste, ki ta greh povzročajo. O tem ekonomski in politični analitiki malo jasnega povedo. V Betaniji v Jezusovem času nihče ni bil lačen zato, ker je Marija z dragocenim oljem Jezusu mazilila noge, namesto da bi denar, porabljen za olje, razdelila ubogim, temveč so bili nekateri lačni zato, ker je nekdo sistematično kradel denar iz skupne vreče in ga sebično uporabljal. Tudi danes ne bo nihče lačen zato, ker bodo kje na Slovenskem obnovili kakšno cerkev, ali posodobili liturgično opremo, pač pa bodo mnogi v velikih socialnih stiskah, doma in po svetu, izključno zaradi velikih sistemskih grehov tistih, ki imajo moč.
Želimo reči tole: nikoli naj ne nasedamo hujskačem, ki vpijejo, da gre preveč denarja za kulturo, Cerkev, šport ter za dejavnosti, ki spodbujajo človekovo duhovno življenje. Nekateri naivno razmišljajo: vsemu naštetemu dajmo malo manj, pa bodo t. i. socialni transferji večji in zato revščina manjša. Resnica je drugje: revščina sveta ima svoj vzrok v grehu, ki se izraža v velikih sistemskih zlorabah. Pokažimo to na več povsem svežih primerih.
Prvi primer je Južni Sudan, ki je januarja 2011 z referendumom dosegel svobodo in neodvisnost. Ta dežela ima vse možnosti, da bi uspešno gradila 193. državo na svetu. Ima vodno bogastvo reke Nil, izredno velike površine rodovitne prsti in največja mokrišča na svetu, ki omogočajo razcvet kmetijstva. Toda namesto da bi Južni Sudan že sedaj izvažal presežek hrane, je tretjina prebivalcev kronično lačnih in živijo z manj kot enim dolarjem na dan. Samo šest odstotkov Sudancev ima dostop do pitne vode in osnovnih higienskih potrebščin, kot denimo stranišča. Kar 85 odstotkov odraslih ljudi v tej državi je nepismenih, saj je na tisoč prebivalcev en sam učitelj. Cela država, ki je velika kot Španija in Portugalska skupaj, ima komaj 60 km zelo slabo asfaltiranih cest, malo več kot od Ljubljane do Bleda. Državo, ki jo je Bog obdaril z velikimi možnostmi za pridelavo presežkov hrane, tiči v nepojmljivi bedi zaradi peščice ljudi, ki so po osamosvojitvi izpod kolonializma ukradli državo; ko so slekli vojaške uniforme in postali diktatorji svojemu ljudstvu. Ta peščica ljudi, ki skrbi le zase, odpira vrata kitajskim in drugim korporacijam, ki ljudstvu vsako leto odnašajo milijarde naftnih dolarjev. Sudan je namreč bogat z nafto.
beri dalje ...
