Ste kdaj pomislili, da ste vi tisti, ki kot zavarovanec plačujete vse te račune in bi morali biti za bolnišnice najmanj tako zanimivi, kot ste kot turist za hotele in potovalne agencije?
Si želite, da že ob prvem obisku osebnega zdravnika dobite poleg odkritega mnenja o svojih težavah tudi celoten načrt diagnostike in zdravljenja? Da vaš osebni zdravnik skupaj z vami poklika po prostih terminih specialističnih ambulant in diagnostičnih postopkov in dobite vse datume in lokacije enako preprosto, kot vam turistični agent priklika letalske vozovnice in razrede sedežev in hotelskih sob? Si želite, da namesto beganja z nakracano, petbesedno napotnico po zdravstveni džungli takoj veste, kam in kdaj, hkrati pa specialist ob kliku vašega osebnega zdravnika dobi že dva ali tri natančne opisne stavke o vaši bolezni, skupaj s priponko vaših dosedanjih izvidov in dokumentov, pomembnih za trenutno bolezen? Si želite, da bo vaša napotitev k specialistu tudi kvalitetno utemeljena, ker bo specialist z ustreznim klikom za potrditev termina vašemu osebnemu zdravniku prijazno, a jasno sporočil, kako upravičena in kvalitetna je bila njegova napotitev? Kar se bo zdravniku poznalo na plači.
Si torej želite, da bi vaš osebni zdravnik v resnici postal zaupnik in upravitelj vašega zdravja, ki bi mu vsak specialist in diagnostik s klikom takoj poslal vse informacije, z vsemi računi vred, ki bi jih moral vaš osebni zdravnik potrditi, in hkrati s prijaznim, zahvalnim klikom tudi on oceniti, kako kvalitetno se je specialist potrudil za njegovega pacienta? Ste kdaj pomislili, da ste vi tisti, ki kot zavarovanec plačujete vse te račune in bi morali biti za bolnišnice najmanj tako zanimivi, kot ste kot turist za hotele in potovalne agencije? Oni bi se morali drenjati v vrsti za vas, in ne vi za njih, in vaš osebni zdravnik bi moral biti v tem kolesju car, ki odloča in potrjuje in zahteva in je hkrati odgovoren, da računi ne puhtijo v nebo brez oprijemljivega učinka.
Mislite, da je vse to pravljica, za katero bi v Lendavi morala iz zemlje izbruhniti reka nafte? Motite se, vso infrastrukturo za scenarij te pravljice imamo, tudi čakalne liste imajo vse ambulante. Nikakršen problem ni premestiti zvezke v sestrskih predalih v spletni naročniški sistem, ob tem pa zaradi računalniške sledljivosti mimogrede rešiti vse dvome o korupciji z vrstami in tudi dvome, če so vrste prek meja, ki ogrožajo zdravje. Klikneš in pogledaš! Da ne govorim o tem, da bi z realnimi računi in njihovim analizami izvedli najboljšo preventivo za vse, ki bi se želeli omastiti z deleži od precenjenih zdravstvenih dobav.
Ampak problem nas, slovenskih državljanov, je, da se nočemo in še bolj ne znamo zavzemati za rešitve naših resničnih problemov – kar je samo drugo ime za svobodo in odgovornost, ki gre nujno zraven. In če nočemo sami svoje svobode – zakaj bi potem drugi skrbeli za nas? Zakaj bi se bolnišnice trudile kategorizirati svoje ambulante tako, da bi jih razumel še kdo drug razen oddelčne sestre s svojim skrivnostnim zvezkom – saj se jim vendar ni treba boriti za paciente? In tudi nadrejena jim politika ne pričakuje, da so uporabnejši pacientom, ampak da omejujejo stroške. Po drugi strani pa, zakaj bi tudi politika iskala ideje, kako olajšati probleme ljudem, ki se kot volivci itak nočejo ukvarjati s svojo osebno svobodo in njenimi problemi, ampak so po starih, totalitarističnih vzorcih navajeni nadomeščati realne probleme s fantazemskimi političnimi borbami. Fantazemsko igro vlog.
Če se je nekoč samoupravljavec boril za svetovni socializem, da ni prišel v skušnjavo vprašati se o pomanjkanju bencina in pralnega praška, pa danes v Sloveniji en Janez obtožuje drugega, da brani kapitalske in neoliberalne interese, kar je smešno in bedasto obenem, saj vendar oba živita domala v istem bloku in vozita enak avto nižjega srednjega razreda in se trudita privarčevati za kakšne počitnice v slogu nemških delavskih penzionistov. Pri nas ni tovarnarjev in dednih bogatašev in finančnih oligarhov, ki imajo v resnici in tudi logično svoje parcialne politične interese. Ob vsej tej realni unificiranosti pa imamo vseeno toliko razpenjenih borcev proti neoliberalizmu, hkrati pa niti enega resničnega, bogatunskega neoliberalca z milijardami v žepu. In imamo toliko širokoustnih borcev za javno zdravstvo, čeprav smo praktično brez zasebnega zdravstva že 70 let – ja proti komu se potem vsi ti borci penijo in borijo, saj tudi brez njih, sproti, uspešno uničimo vsako zasebno pobudo, že zaradi fovšije, da kdo ne bi naredil kaj izstopajočega.
Zato, ljubčki moji, se zdravstvenim izvajalcem ni treba boriti za bolnike, kot se borijo turistične agencije za svoje stranke, saj jim zavarovanci kot žive vreče denarja kar sami ubogljivo prinašajo nakracane napotnice po dolgih, zapletenih hodnikih in s sklonjeno glavo prepuščajo birokraciji in bolnišnicam, da se z njihovim denarjem gredo svoje igre, ki povrh vsega nikomur od njih ne prinašajo razvoja in veselja prav zato, ker nas kot pacientov ni v tej igri. Kot bi se dve nogometni ekipi igrali brez žoge – kakšna absurdna igra ničelne vsote bi bila to tudi za igralce, da o gledalcih ne govorim.
Brez aktivne angažiranosti pacienta v zdravstvenem sistemu, brez njegove skrbi za lastni interes, brez njegove odgovornosti in svobode pri razpolaganju z lastnim zdravstvenim denarjem ne bo nikoli mogoče imeti stabilnega in konkurenčnega zdravstvenega sistema, ki bo kot javni servis za čim manj denarja poskrbel za vse ljudi, ki bodo javne zdravstvene usluge potrebovali.
Več lahko preberete v Sobotni prilogi Dela.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
