Predlagati samega sebe na pomemben položaj je zadnji simptom patološkega narcisizma propadlih politikov.

Razsvetljeni absolutisti verjamejo v nekaj osnovnih načel in eno izmed njih je vsekakor prepričanje v lastno pomembnost in nezmotljivost. O oblasti ne dvomijo, da jim pripada. Odrekli se ji bodo le stežka, včasih šele takrat, ko ni drugega izhoda.

Šok ob izgubi privilegijev in občutka moči jih v skrajnem primeru pahne v hude zdravstvene težave. Spomnite se dveh, na videz različnih primerov – odstavljenega egiptovskega diktatorja Hosnija Mubaraka ter “našega” gradbenega faraona Ivana Zidarja. Prvega je zadela kap in je sojenje spremljal iz premične postelje, drugi pa je na sodnijo sprva komaj hodil, potem pa sodišče prepričal, da je tudi to preveč.

I.

Nikogar nimamo namena obsojati, kajti nihče ne more ubežati svoji usodi. Tudi razsvetljeni absolutisti, ki so “razsvetljeni” zgolj zato, ker so nas tako naučili misliti, se na koncu soočijo sami s sabo in svojimi demoni.

Razsvetljeni absolutisti današnjega časa so sicer nekoliko evolvirali in ne delujejo več kot liki iz Alana Forda, vseeno pa so v svojem bistvu enako častihlepni, pogoltni, egoistični in egocentrični, zanje pa je značilen tudi izrazit narcisizem. Ženske niso nobena izjema in Ellisov Ameriški psiho je v svoji filmski upodobitvi dobil tudi nadaljevanje, v katerem je glavni lik – ženska.

Že vse od začetka fenomena Borgen (Oblast) – to dansko pocukrano serijo je nacionalka z odkritim namigovanjem na slovenske razmere, kakšno naključje, mar ne!?, lansirala ob zelo pripravnem času – se soočamo z likom domnevno uspešne, trdne, odločne in predvsem sposobne premierke, rešiteljice države.

II.

Človek požre marsikaj in je nekaj časa modro tiho, dokler stvari ne presežejo določene meje, tolerančnega praga, če hočete. Med julijsko predvolilno kampanjo sem zgroženo spremljal nastope premierke v odstopu in se čudil, kako nekoga ni sram, ko si tako mirno pripisuje zasluge za vse, kar si lahko v tistem trenutku izmisli, da bi nategnil volivce. Jaz sem rešila državo, jaz sem preprečila Trojko, jaz sem to, jaz sem ono…

Če bi bila Al Gore, bi rekla, da si je izmislila internet.

A na veliko presenečenje marsikoga, ki je to predvolilno šarado opazoval z napol odprtimi usti, je gospe premierki v odstopu in njeni napol sestavljeni stranki uspelo zlesti skozi šivankino uho v parlament. V bistvu jih je rešila egocentrična in narcisistična retorika, ki jo je Bratuškova v dveh ali treh tednih pred volilni nedeljo izpilila do konca. Lahko bi ji celo čestitali in ubogemu predsedniku Slovenske ljudske stranke svetovali, naj jo vendar najame za komunikacijske treninge – tako kot je Jelko Kacin nekoč Mico Kotnik…

Toda zgodba o nepričakovanem uspehu v lastni stranki grenko poražene premierke, kar je Slovenijo tudi pripeljalo do teh predčasnih volitev, ne pozabite tega, se na tej točki ni končala.

Žal se je v resnici šele dobro začela – in sicer takrat, ko so gospa premierka, ki opravljajo samo tekoče posle, v slogu razsvetljene absolutistke blagovolili predlagati samo sebe za slovensko članico Evropske komisije. Česa tako neokusnega, samovšečnega in brezsramnega v slovenski politiki že dolgo, dolgo nismo videli!

Več lahko preberete na Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.