Včeraj me je prvorojenec vprašal, kdaj gremo spet na “ta dolg sprehod”. To pomeni krožno pot do mestnega pokopališča, k Elizabeti. Prijetno me je presenetil, saj do sedaj ni kazal naklonjenosti do dogajanja okrog naše težke situacije. Saj ga razumem, saj zaradi nje še ni prišel do težko pričakovanega morja, pa tudi starša zaradi boja za njen pogreb nisva bila v svoji najboljši različici. A očitno je, potem ko je zbral potrebne informacije, kljub svojim rosnim osmim letom, dojel smiselnost stvari, ki so nas doletele. Res, modrost je mnogokrat razodeta otrokom in prikrita odraslim.
Zato se mi zdi kar logično, da me moja najmlajša, žal pokojna deklica, trenutno najmočneje uči. Čeprav se nisva mogli srečati iz oči v oči, od besede do besede, odpira vrata mojega srca in razuma. Zlasti bi rada poudarila pomembnost dveh darov, ki sem ju ob tem dobila. Zmožnost biti ranljiva, kar pomeni zame solze, ki jih prej skoraj nisem premogla, in sposobnost biti nežna, kar pomeni pri meni nekaj manj jeznih besed in nekaj več poslušanja. In ravno to je tisto, kar pogrešam v našem posurovelem svetu – zmožnost sočutja, branjenje šibkega, oskrbovanje na videz nekoristnega.
V teh dneh, kar sem bila zaradi Elizabete prisiljena iz intime doma stopiti v javnost, sem se srečala z mnogo človeške bolečine. Zamolčane, potlačene, prezrte, zanikane, zasmehovane in celo prepovedane. Z bolečino mnogih, ki jih sploh ne poznam. Hodila sem mimo nje in je nisem občutila, zahvaljujoč preizkušnji smrti otroka pa jo zdaj lažje zaznavam in razumem. Poleg okrepljene vere v posmrtno življenje, ko namreč svojo Lili čutim skoraj na vsakem koraku, se mi zdi ta poglobljen čut za bolečino bližnjega največji nauk zgodbe o Elizabeti.
beri dalje ...