» … in fakti se morajo dati na mizo,« je zatrdil predsednik ZZB NOB Tit Turnšek ob soočenju s predsednikom Nove Slovenske zaveze Petrom Sušnikom na Odmevihnekaj dni pred slovesnostjo v Grahovem. Slovesnostjo, ki je vidno razburila in vznemirila člane zveze borcev. Organizatorjem so med drugim očitali, da z napisom na spomeniku potvarjajo zgodovinska dejstva, saj domobranci niso bili slovenska narodna vojska in komunisti ne »tujci po misli«. Ni kaj, ne bi se mogla bolj strinjati s predsednikom zveze borcev, ko pravi, da mora iti vedno za fakte, za dejstva. Da so samo ta odločilna pri razumevanju naše zgodovine. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je fakt oziroma dejstvo lahko samo nekaj, kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo. Tu pa pri naši uradni zgodovini nastopi problem, saj to pomeni, da morajo biti dejstva tudi resnična. Enega brez drugega ni. Če dejstvo ne vsebuje resnice, potem tudi ni dejstvo, ampak izmišljotina oziroma laž. Če hočemo priti na jasno, kaj se je v resnici dogajalo v naši polpretekli zgodovini, moramo torej najprej pogledati, v katerem delu naš zgodovinski spomin temelji na (resničnih) dejstvih in v katerem delu je le plod domišljije, dovršene propagande in potvorbe komunistične ideologije oz. oblasti. Če prav razumem predsednika zveze borcev, si torej vendarle tudi on oz. njegova organizacija želi, da na podlagi dejstev zapišemo našo zgodovino in tako enkrat za zmeraj prenehamo s spori glede le-te. Tega sem vesela, saj to pomeni, da smo po sedemdesetih letih končno prišli vsaj do minimalnega konsenza, kaj moramo narediti, da bi našega naroda polpretekla zgodovina več ne razdvajala.
Tu pa se pojavi vsaj ena težava. Sprejeti dejstvo, da zgodovina nikoli ni napisana enkrat za vselej, ampak da se ta na podlagi novih (ali razkritih) spoznanj in dokumentov vedno znova revidira in dopolnjuje, zna biti za trdne branitelje naše dosedanje uradne zgodovine velika ovira. Še posebej ker se lahko zgodi, da se bo kakšna njihova dosedanja »zgodovinska dogma« sesula sama vase. Upoštevati moramo tudi, da so vsaj do danes vsako soočenje argumentov označili za »poskus potvarjanja in prirejanja zgodovine«. Nekdanji predsednik zveze borcev Janez Stanovnik je niti ne tako dolgo nazaj (leta 2009) celo očital, da »odpiranje razprave o totalitarizmih, stalinizmih, fašizmih, nacizmih in frankizmih pomeni brezplodno tratenje časa in energije in je zato tako početje, ki spodkopava, poigravanje z narodovo usodo«.
Ampak glede na izjavo Turnška dopustimo možnost, da so morda vendarle tudi borci res pripravljeni naredili korak naprej in soočiti svoja dosedanja »dejstva« z novimi spoznanji, novimi odkritji in razkritji ter s pričevanji mnogih, ki so preživeli teror njihove osvoboditve, pa do sedaj niso imeli pravice na glas govoriti. Toda pri zgodovini niso pomembna samo dejstva, temveč tudi, kako stvarnost interpretiramo. Zavedati se je potrebno, da so naša uradna zgodovina in njeni zgodovinarji med- in povojne dogodke interpretirali izredno subjektivno, zgolj in samo v luči zmagoslavne komunistične ideologije, njenega utrjevanja in utrjevanja komunistične partije kot absolutne oblasti. Resnica in pravica pri tej interpretaciji nista bili prav posebej zaželeni. Da, dejstva so zelo pomembna, ampak ali jih bodo pripravljeni sprejeti tudi, če bo to pomenilo, da se bodo morali zaradi tega odpovedati svoji dosedanji »zgodovini«? Ali so res pripravljeni pri tem soočenju dejstev, če se bo to izkazalo, odkrito priznati, da njihova dejstva niso imela veliko opraviti z resničnostjo, temveč so bila podrejena zgolj in samo potrebam absolutne zmage rdeče zvezde in njene morilske ideologije?
Za pokušino morda poglejmo samo nekaj trditev, ki jih vsako leto ob dnevu boja proti okupatorju ter ob spominjanju na mnoge »velike bitke« preko servilnega servisa, ki mu pravimo odprt medijski prostor, poslušamo s strani predstavnikov zveze borcev ter njihovih zgodovinarjev. No, v resnici so te trditve prisotne v vseh šolskih učbenikih, s tem pa dodobra usidrane tudi v naših glavah. Pri izbiri trditev sem bila pozorna predvsem na to, da sem poiskala take, ki slovenski narod še posebej razdvajajo. Prav zaradi hudih posledic, ki jih imajo za naš narod, predlagam, da najprej pri teh »damo fakte na mizo«.
1. Bistvo osvobodilne fronte pod vodstvom komunistične partije je bil boj proti okupatorju, ki je predstavljal največjo nevarnost za obstoj slovenskega naroda.
Zdrava pamet in izkušnje mi pravijo, da kadar se spopadeš z nečim ali z nekom, ki je mnogo večji in močnejši od tebe, usmeriš vse svoje sile v to, da ga premagaš. Takrat ni pomembno nič drugega, vse ostalo odmisliš, skoncentriraš se le na svojega nasprotnika, ker veš, da je vsak trenutek pomemben, in da je vsaka nepazljivost lahko zate usodna. Boj proti večjemu nasprotniku zahteva vse tvoje moči ter popolno predanost, ker imaš lahko le tako vsaj minimalne možnosti za uspeh. Nemogoče je v taki situaciji hkrati početi dve stvari. Pomislimo ob tem recimo na konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo razmišljali o naši samostojnosti in o tem, da se konča nedemokratični sistem, ki je prinesel v naš prostor toliko zla. Takrat bi morali kot narod izpeljati sočasno dva procesa – proces osamosvajanja in proces demokratizacije. Pa tega nismo zmogli, saj je vsak proces zase zahteval napor celotnega naroda in njegovega vodstva. Takrat smo kot narod dali prednost osamosvojitvi, zmanjkalo pa je moči za dosledno izpeljavo tudi drugega procesa – procesa demokratizacije. Pa je bil to pravzaprav čas miru.
Poglejmo sedaj na drugo svetovno vojno pri nas – komunistična partija je ob organizaciji boja proti okupatorju svoje sile usmerila še v rušenje starega družbenega reda in izvedbo komunistične revolucije. Toda tudi iz njenih lastnih dokumentov izhaja, da je bila njena skrb bolj usmerjena v izgradnjo moči partije in ideološko čistost partizanskih vrst kot v narodnoosvobodilni boj. Da podkrepim z nekaterimi navedki iz Dokumentov ljudske revolucije (vsi navedki, objavljeni v Dokumentih ljudske revolucije v Sloveniji, so iz obdobja 1941 do začetka 1942!): »Moti se, kdor misli, da je možna široka osvobodilna fronta slovenskega naroda brez čvrstih organizacij KP Slovenije«; »vzporedno s sprejemanjem novih članov v partijo, pa je treba čistiti partijske organizacije«; »ne zanemarite ideološke vzgoje … študirajte vestno naše redne publikacije … Revolucionarna vlada in revolucionarna vojska (Lenin) in O kadrih (Dimitrov)«, »slabost, ki je izredno nevarna, se kaže v omalovaževanju Partije, v poskusih izolirati Partijo od kontrole in vodstva nad delom partijcev, ki delajo v partizanskem gibanju«; »partija ne more trpeti, da bi katerikoli član partije delal stvari, ki so v nasprotju z njeno politično linijo«; »teoretična, politična in ideološka vzgoja partijcev je še vedno naša najslabša stran«; »novi partijski kader pa s svoje strani še zelo boleha na vseh tistih nepartijskih usedlinah, ki mu jih je zapustila tradicionalna slovenska politična in miselna vzgoja … «; »utrditi je treba vodilno vlogo Partije v partizanskih oddelkih … politični komisarji naj bodo izključno partijci … izgradite čvrsto naše proletarske bataljone … « Tudi sam predsednik Turnšek priznava, »da sta naša revolucija in boj proti okupatorju dva procesa, ki sta potekala istočasno in sta nerazdružljivo med seboj povezana in soodvisna«.
Glede na ravnanje komunistične partije in njej podrejenih partizanskih enot med vojno lahko torej upravičeno sklepamo, da je ta kot svoj prvi projekt izbrala revolucijo. Predlagam torej, da pri utrjevanju dejstev zveza borcev pojasni, zakaj je bilo v najhujšem času za naš narod potrebno izvesti tudi (ali predvsem) revolucijo. Zakaj ni bil dovolj le boj proti okupatorju? Ali so morda tudi oni vedeli to, kar je poudarjal demokratični tabor – da je v resnici vsak fizični odpor nesmiseln, saj se vojna ne bo dobila ali izgubila na slovenskih tleh? In da je bila zunanja organizacija odpora zgolj odlična krinka za izvedbo revolucije? Toda če so bili prepričani, da bi se večina naroda s spremembo družbenega reda strinjala, zakaj se ta ni izvedel z njegovim soglasjem v času miru? Ali pa so v resnici izvedli nekaj, česar slovenski narod kot celota v resnici ni podpiral?
Naj ob tej trditvi, ki jo bo potrebno soočiti pri odkrivanju dejstev, dodam še en razmislek – komunistična partija je ob začetku druge svetovne vojne na Slovenskem imela le nekaj sto članov. In vendar je njeno vodstvo že takoj na začetku vojne začelo poudarjati njihovo pomembno vlogo ter zahtevati, da se odpor (po nemškem napadu na SZ) organizira izključno pod njihovim vodstvom ter se vsakega, ki bi organiziral odpor izven nje, obsodi na smrt. Zakaj le? Kdo je bila KP? Zakaj je moral VOS že takoj na začetku likvidirati toliko zavednih Slovencev? Ko še ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih vaških stražah? Na katerih dokazih in pričah so sloneli ukazi za likvidacije? Tudi odgovore na ta vprašanja bo potrebno poiskati.
2. Borci narodnoosvobodilne borbe pod vodstvom komunistične partije so slovenskemu narodu izbojevali svobodo.
Kakšno svobodo in za koga? Zgodovinsko dejstvo je, da smo imeli vseh štirideset let po drugi svetovni vojni enopartijski (realkomunistični) sistem, kjer KPS ni dopustila nikakršne politične ali kakšne druge opozicije. Predvidevam, da s tem dejstvom zveza borcev kot braniteljica vrednot prejšnjega režima ne bo imela težav. Vse morebitne nasprotnike, ki jim ni uspelo pravočasno zapustiti domovine, je sprva fizično likvidirala, kasneje pa onemogočila na vseh družbenih ravneh. Večina Slovencev je bila strogo nadzorovana, nadzirani so bili tudi nadzorovalci. Dolgo časa je bilo gibanje omejeno, izhod iz države dovoljen le izbrancem, mnogi so plačali željo po svobodi s smrtjo na meji (zadnji celo še v osemdesetih letih). Celoten družbeni sistem je bil podvržen ustrahovanju. Kje je torej tu svoboda? Svoboda namreč ni samo v tem, da si se rešil enega totalitarizma, potem pa bil podvržen drugemu.
In ko ravno govorimo o svobodi – Zveza borcev in dvorni zgodovinarji zelo radi poudarjajo, da so bili v vrstah partizanov kot enakovredni borci za svobodo tudi katoličani, in da zaradi vere med vojno nikakor niso bili zapostavljeni. In da je demokratični tabor med vojno načrtno zavajal in lagal ljudem, ko je govoril, da je vera in versko udejstvovanje znotraj partizanskega gibanja preganjano, in da komunisti ne prenesejo vere. Toda, ali ni njihove medvojne trditve potrdilo prav ravnanje slovenskega komunističnega vodstva in oblasti po vojni, pravzaprav vse do konca totalitarnega sistema? Tu so dejstva, kot je strogo prepovedano versko življenje izven cerkva, nasilje nad duhovniki, preganjanje tistih, ki so hodili k maši, onemogočanje verskih obredov in gradnje ter popravil porušenih cerkva, neizpodbitna.
beri dalje ...