Če se lotimo komentiranja državnozborskih volitev julija 2014, moramo najprej reči, da je napotitev voditelja največje stranke v Državnem zboru na prestajanje zaporne kazni po – kot vse kaže – kolosalno zgrešenem procesu proti njemu, in to nekaj tednov pred volitvami, nekaj popolnoma neprimerljivega v demokratičnem svetu in kdor ne vidi na teh volitvah (in s tem tudi na naši demokraciji) nič spornega, pove dovolj o svoji morali. Ne moremo tudi mimo nenavadno bledega odziva na to – tudi iz tega se bo potrebno kaj naučiti.
Pomladna `zgodba´ temelji na predpostavki, da Slovenija še vedno potrebuje normalizacijo, ker tudi dobrih dvajset let po osamosvojitvi in (navidezni) demokratizaciji še vedno delujejo omrežja, vzpostavljena v polstoletni vladavini komunističnega totalitarizma, in ker je ta režim resno prizadel tudi psiho naroda. To se da pogosto slišati ali prebrati. Od tod bi sklepali, da je to tudi delovna predpostavka pri organiziranju pomladnih strank in njihovem delovanju in da se bodo zato funkcionarji teh strank vidno bolj prizadevali pri delu za domovino kot drugi politiki. To pa vsaj meni (ki res opazujem stranke le od zunaj) ni tako očitno. Verjetno bi se po dvajsetih letih truda rezultati tudi že v večji meri morali pokazati.
V povolilnih analizah pogrešam večjo pozornost volilni abstinenci, ki je tokrat zajela že polovico volilnih upravičencev. Vse kaže, da tu ne gre za ljudi, ki so na počitnicah v tujini, ampak bolj za tiste, ki se počutijo zapuščene od države, Cerkve, civilne družbe in tudi od političnih strank. To tudi niso ljudje, ki bi jih od volitev odvračali prevladujoči mediji, ampak ljudje, ki jih naši mediji zgolj oplazijo, saj se najbrž v glavnem trudijo le za svoje preživetje. Tu gre predvsem za revnejše ljudi na podeželju, ki so največje žrtve sedanjega ekonomskega in političnega stanja v državi. Zato je večja verjetnost, da bi pomladni politiki tu pridobili nove volivce (ali pa vsaj starih ne izgubili), res pa je, da bi to zahtevalo več osebnega napora in osebnih stikov. Med uradniško mediokriteto, ki je še vedno zagledana v lažno stabilnost propadlega režima, bo težko pridobiti več ljudi za spremembe.
Slovenska politična pomlad lahko uspe le, če bo temeljila na pristni krščanski kulturi, kar predpostavlja samodejno sočutje s trpečimi in veselje do dela tudi pri političnih voditeljih na vseh ravneh, saj le z nagovorom najbolj razočaranih lahko zmaga.
Več lahko preberete na strani Socialne akademije.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Sorodni Prispevki:
- Libertarec, blog: Trikrat ne vmešavanju politike … v slabo banko Verjetno se v srcu marsikdo strinja, da slaba banka ni orodje za zagotavljanje varnosti investicij v stanovanja. Drzavne institucije niso intervenirale,...
- Družina: “Politika na osnovi Evrovizijske zmage neresna” Uporabiti zmago Conchite Wurst na tekmovanju za pesem Evrovizije kot osnovo za politično razpravo je povsem neresno in krivično do potreb skupin prizadetih ljudi, je...
- M. Iršič, blog: Ta veseli dan ali Mercator je prodan Pet, morda celo deset let prepozno se je vendarle zgodilo. Najboljši sosed končno ni več žrtev pravičnikov socialne države in najboljših podjetnikov na Balkanu, ki...
- Kritika konservativna: Hegemonija in odsotnost V zelo lepem članku Branka Cestnika O roju ali česa se ne smemo učiti od čebel avtor prikaže, kako neka komunikacija poteka tako rekoč po...
