Tako imenovane volitve so mimo. Naključja niso bila dovoljena. Za vsak primer je bil v najboljši jugoslovanski maniri tri tedne prej zaprt vodja najmočnejše opozicijske stranke, da je imel politični naslednik Zorana Jankovića lažje delo. Ko so Mira Cerarja vprašali, ali bo njegova izvolitev po razpadu montiranega procesa proti tekmecu še vedno legitimna, je izjavil, da je zmagal pošteno in da lahko nasprotnik v tem primeru zahteva odškodnino. In potem se je zavzel za novo politično kulturo. In pravno državo.
Izločitev Janeza Janše iz predvolilnega boja je imela predvidljiv učinek. Ker je bil v zaporu, mu ni uspelo pritegniti množice volivcev, ki se odloča na podlagi predvolilnih soočenj. Če bi se mu njegova stranka odpovedala, kot so ji nekateri svetovali, bi med njihovimi volivci zavladal tak defetizem, da bi jih bilo še bistveno manj. Zaradi stigme korupcije, ki se razteza tudi na stranko SDS – saj naj bi bila v neznanih okoliščinah prejeta obljuba podkupnine v imenu stranke – so se nekateri volivci zatekli k drugim desnim alternativam. Vendar meritve kažejo, da je bilo takega kanibalizma v obe smeri zelo malo. Večina volivcev je preprosto ostala doma.
K tej pasivnosti so svoje dodali prepiri v pomladni družini v času, ko bi morali držati skupaj in Sloveniji ponuditi eno vizijo v katero vsi verjamejo; pri čemur so olje na ogenj dolivale vse tri strani; v ta kres pa se je povrhu dovolilo prešerno pihati tudi tistim, ki niso nikoli volili nobene izmed njih.
Zdaj je, kar je. V tem mandatu nam bodo vladale iste strukture, miselnost in vzorci, ki Sloveniji vladajo 63 od preteklih 69 let. Edina resnična novost, ki jo vnaša Miro Cerar, je boljši nadzor medijev in večja stopnja družbene kontrole. Predstavljajte si, kako bi se začenjale večerne informativne oddaje če bi nesocialistični politik po zmagi vabila na koalicijska pogajanja sestavljal dva tedna. Vmes pa bi bil na dopustu. V Sloveniji je nekaj več kot dva milijona ljudi. Ampak le o enem so mediji namesto tega, da je dvakratni ločenec, napisali – da je nedvomno sposoben, saj mu je uspelo v zvezo prepričati kar tri ženske. Škarje, s katerimi se lahko prereže platno te farse, v rokah drži Nova Slovenija. Stranka Mira Cerarja je analogija oziroma kar reinkarnacija stranke Zorana Jankovića, Nova Slovenija pa se je znašla v vlogi Državljanske liste.
Poleg ukrepov ministra Šušteršiča, ki jih je pozneje prevzel minister Čufer in pomenijo edini napredek, ki ga je Evropa v Sloveniji v zadnjih letih pohvalila, je Državljanska lista k slovenski politiki največ prispevala z zavrnitvijo koalicije z Zoranom Jankovićem. V razmerah, v katerih je bila za medije in predatorje vlada Zorana Jankovića vprašanje treh vejic v koalicijski pogodbi, je imela Državljanska lista moč tej mogočni mašineriji reči »ne«.
Eden izmed razlogov za zavrnitev je bila pripravljenost Zorana Jankovića pristati na številne zahteve, ki so bile v nasprotju z njegovimi predvolilnimi obljubami, da bi le sestavil vlado. Takrat smo ugotovili, da bi se iskren politik boril za tisto, v kar verjame; neiskren pa najbrž svojih zavez ne bo spoštoval, tako kot predvolilnih obljub ne. Če pozneje Državljanska lista ne bi naredila napake z vstopom v vlado Alenke Bratušek, bi imeli danes desetodstotno podporo in marsikdo bi bil še vedno njen član.
Ali bo Nova Slovenija klonila in naredila isto napako, je odvisno od tega, koliko notranje politične trdnosti so obdržali ob vdoru kobilic oziroma javnosektorskih in državnopodjetniških ptic selivk, ki se pred volitvami iz strank, ki jim kaže slabo, selijo v stranke, kjer jim bo topleje. S seboj prinesejo medijski vpliv; pa tudi omrežja in interese, ki so uničili njihova nekdanja gnezda.
Mediji, ki so poskrbeli za meteorski vzpon še ene stranke, na hitro sestavljene nekaj tednov pred volitvami, se tudi tokrat, kot v primeru Državljanske liste in Pozitivne Slovenije, zelo trudijo svojega ženina prikazati čim bolj privlačnega volivcem neveste. Nenadoma so polni prispevkov o domnevni gospodarski liberalnosti in sredinskosti Stranke Mira Cerarja, o podjetnikih v njegovi stranki in celo o njegovem zahajanju v trnovsko cerkev. Ko so pred volitvami napadali Rimskokatoliško cerkev in ploskali neslanim pismom Vatikanu – se jim tega ni zdelo vredno omenjati.
Več lahko preberete v Reporterju.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.