piše: ANDREJ M. POZNIČ
Dve značilnosti starosti sta se uveljavili v zadnjih volitvah. Prva je spomin na stare čase. V Sloveniji in Evropi se pogosto srečujemo z ostarelimi, ki obujajo spomine na stare čase. To obujanje je običajno zaznamovano z idealizacijo in pozabo. Vse staro je v spominu ostarelih bilo lepo in krasno, nič pa ni bilo slabega in bolečega. Tako so premnogi volivci nasedli pravljicam o tem, kako je bilo pod komunizmom lepo, čeprav smo se Slovenci leta 1991 slovesno odločili za svobodo in demokracijo, ker smo imeli dovolj zatiranja in družbene, gospodarske in vsakršne zaostalosti, ki so nam jo vsilili borci z rdečo zvezdo z velikim slovenskim holokavstom maja 1945. Pozabili smo torej, da smo živeli v sužnjosti in bedi, verjeli pa pravljicam, da nam je bilo takrat lepo. Druga značilnost starosti pa je upor proti vsakršnim spremembam. Star človek je star dejansko tisti hip, ko izgubi stik s spreminjajočo se stvarnostjo. Pride trenutek, ko se naša sposobnost interaktivnosti z zunanjim svetom tako skrči, da zaživimo v majhnem svetu zaznamovanem z domom in najbližjo okolico in kjer je vsaka sprememba grožnja. Zgleda, da so volivci zmagovalnih strank (SMC, DeSUS in ZL) prav patološko podvrženi gerontološkim simptomom. Kar pa je pri ostarelemu človeku sprejemljivo in razumljivo, postane pogubno, ko se uveljavi kot družbeno pravilo.
Foto: Flickr.
Za razumevanje nastalega položaja bi omenil še, da so ustvarjalci javnega mnenja uspeli v polovico volivcev vcepiti apatijo, da je največja opozicijska stranka popolnoma zgrešila strategijo predvolilnega boja, ker je – upravičeno sicer – vse stavila na karto sočutja do po krivici zaprtega JJ in pri tem pozabila vso neracionalno sovraštvo, ki se sproži pri večini Slovencev, ko slišijo Janševo ime, in da so sploh premnogi prepričani, da ni nič narobe s tožbo, sodbo in zaporom v aferi Patria, zadnji faktor pa je prastrah vsakega Slovenca, ki ima v zibelko položeno antipatijo do RKC pa je ni razgradil z razumnim in poštenim srečanjem z ustanovo in ljudmi, ki ji pripadamo. Tako je prišla AB s svojo druščino v parlament, čeprav nas je zadolžila v svojem kratkem in katastrofalnem mandatu za skoraj 10 milijard evrov, kar bi bilo dovolj, da jo v normalni družbi pometejo na smetišče zgodovine. Da je izpadla SLS, ki ji manjka manj kot 200 glasov je pač del slovenske norosti in tega, da so premnogi rajši ostali doma.
beri dalje ...
