Opomba pod črto volitev v Sloveniji: kaj je v ozadju nenavadnega jasnega posega dela slovenskih škofov?

O slovenskih volitvah je bilo že marsikaj napisanega, marsikaj gotovo še bo. Podobno kot pred tremi leti so se volivci odločili, naj za čim manj moteno ohranjanje statusa quo poskrbi »nov politični obraz«, Janševi demokrati so že tretjič zaporedoma izgubili, le da tokrat z gromozansko razliko.

Eno od presenečenj predvolilnega boja je bilo nenavadno živahno angažiranje nekaterih visokih predstavnikov Katoliške cerkve, predvsem novomeškega škofa, ki je hkrati škofijski upravitelj najpomembnejše škofije v državi. Ne da bi na dolgo in široko razpredali o razvoju odnosa med Cerkvijo in državo v 20. stoletju ali o poseganju škofov v strankarsko politiko nasploh, je vredno o tem zapisati kakšno opombo pod črto.

Tudi v 21. stoletju vsekakor obstajajo družbe ali okolja, v katerih je nekaj običajnega ali celo pričakovanega, da cerkveni nadpastirji podajajo povsem konkretne smernice za politično odločanje v ozkem, morda najožjem pomenu te besede. V Libanonu velja beseda maronitskega patriarha znotraj maronitske skupnosti tudi ob političnih izbirah najbrž več kot beseda katerega koli posameznega maronitskega politika. Kar sicer ne pomeni, da njegovi nasveti padejo na plodna tla. Prejšnji patriarh Sfeir je doživel celo nekaj odločilnih političnih porazov.

V Sloveniji je drugače. V ozadju nenavadno jasnega posega cerkvene hierarhije v volilno dogajanje mora očitno biti popolnoma napačno ocenjevanje položaja v naši državi. Morda celo na več ali kar vseh straneh. Priznati je namreč treba, da po osamosvojitvi beseda duhovnikov ali škofov v Sloveniji v politiki nikdar ni prav visoko kotirala. Celo več, zdi se, da je imela navadno prav nasproten učinek od zaželenega. Rezultat tokratnega libanonskega izleta na volilno polje ni bil nič drugačen. Janševa stranka, ki naj bi ji bil v prid, je namesto plusa vknjižila pekoč minus.

beri dalje ...