Minil je že teden dni, kar se je rodila naša Elizabeta. Če se je pred njenim rojstvom vse skupaj dogajalo v neki pošastni počasnosti, so se dogodki potem odvili z neverjetno naglico. Samo moževa prošnja je za hip zaustavila drveče kolesje in so nama otroka dovolili vsaj videti. Približala sem se ji malo boječe, kajti smrt ni prijetna, a sem videla le lepega dojenčka. Majcena deklica, mirno ležeča na boku. Belina sredi krvavih ostankov njene prve posteljice. Samo pokrižam jo, še dotakniti se je nisem upala. Do danes ne vem, zakaj. Skozi jok rečem možu: to je Elizabeta. Zame Lili, prezgodaj odlomljena lilija.

Večer je potekal v znamenju senc. Sama, brez otroka, ki leži v hladilniku sosednje sobe. Misel, ki gloda: ‘Vzemi jo in teci, teci…’ Dnevi kapljajo mimo med hromečim obžalovanjem, da je nisem prijela v roke in poljubila. Da nisem bila dovolj prisebna. Medtem ko jaz, nesposobna kvalitetno skrbeti za svoje žive otroke med gledanjem risanke za risanko tonem v malodušje, Ivo šele začne svojo glavno bitko.

Številne elektronske pošte, telefonski klici in spletne objave prebujajo ljudi, da z nama delijo zgodbe svojih prezgodaj rojenih otrok. Eni jih uspejo pokopati, drugi ne. Vsem je skupna bolečina zaradi nerazumevanja, zlasti s strani bližnjih. Znanka, ki mi je izpovedala svojo trinajstletno žalost zaradi nepokopanosti sina, je dejala, da bodo imeli ljudje čudne reakcije. In res so jih imeli, tudi tisti, na katere sva naslovila svoje roteče prošnje, naj nam vendarle vrnejo otroka. Nimajo racionalnih argumentov, le argument moči in ignorantskega posmeha, moč dvignjenih obrvi nad tem, da nekateri ne morejo razumeti krivičnega pravilnika.

Ko se je že zdelo, da je naša stvar izgubljena, je v pogovoru z dr. Jožetom Balažicem posijal žarek upanja. Seznanil naju je z možnostjo, da bi lahko prišla do krščanskega pogreba brez izdanega mrliškega lista in sicer na podlagi izvida o opravljenih histoloških preiskavah; tako zgleda, da je sedaj že urejeno denimo v ljubljanski kliniki. Na njegovo telefonsko posredovanje v torek 15. julija dobiva ustno zagotovilo patologa dr. Rajka Kavalarja, da bo naša Elizabeta izročena pogrebnemu zavodu in torej ne bo končala kot ‘klinični odpadek’.

beri dalje ...