Boris Meglič je klasičnimi liberalec, ekonomski analitik in svobodni raziskovalni novinar, ki trenutno urednikuje na PortalPlus. Z njim smo se pogovarjali o ekonomski situaciji v državi, klasičnem liberalizmu, ostankih socializma, sindikatih, svobodnem trgu, medijih, politiki in drugih aktualnih temah.

Mladi zadnjih 20 let ne dobijo službe razen po sorodstvenih vezah ali preko tega, da jih koruptivno zaposlujejo politične stranke v javnem sektorju, da dobijo svoje zveste volivce. Zakaj je z mladimi tako?

Sam pripadam mladim. Mladi nosimo veliko odgovornost, da smo na dnu družbe. Država sistemsko spodbuja mularijo, da so celo večnost v šoli. Pri nas vlada tudi sistemski aparthaid med starimi in mladimi. Starejši imajo:
1. redna delovna mesta, ki jih je skoraj nemogoče izgubiti, tudi če nič ne delajo in so rezervirana  zgolj za njih
2. certifikati ( kapital) so bili podeljeni vsem, rojenim do leta 1991. kdor se je rodil dan za tem, je bil opeharjen vsega
3. večina starejših je tudi za majhen denar kupila stanovanja po Jazbinškovem zakonu

Stara generacija (>50 let) je pohlepno prigrabila  vse, kar je bilo na mizi. Pustili niso niti drobtine. Tudi zakonodaja glede odpuščanja je prirejena tako, da bodo službe izgubljali mladi, ker so zadnji prišli in nimajo službe za nedoločen čas. Ker so delovna mesta oddana, odpuščanja pa ni, tako kot ne novih delovnih mest, mladi do teh zaposlitev ne morejo. Redno zaposleni ( stari) bodo ostali na teh mestih dokler bodo obstajala. Kaj je lahko bolj pohlepnega in nemoralnega kot nagrade za stalnost, tudi če 30 let ne delaš v službi nič ali večinoma škodo?

Delovno mesto bo najbolj varno takrat, kadar ima podjetje potrebo, da se neko delo opravi. Tudi, ko se bo vsako noč odprlo več delovnih mest kot pa zaprlo. Ne pa, da pišemo zakone in pravila, da zabetoniramo varnost delovnega mesta, ker s tem potapljamo podjetje in podjetnike, na koncu pa še večino zaposlenih, ki pridno in dobro delajo. Pri nas so delovna mesta zaradi pravilnika, ne pa zaradi potreb. Zaradi centralnega plana. Potrebno je narediti prožen trg dela, da se lahko podjetje hitro prilagaja spremembam na trgu, da lahko hitro zaposluje in hitro odpušča. Da hitro odgovarja na potrebo po opravljenem delu, ne pa po varnih službicah v vati.

Nabor socialnih pravic je v Sloveniji vezan na obliko oziroma vrsto pogodbe o delu, ne pa na višino zaslužka. Jaz delam po avtorski pogodbi in plačujem 40% od zaslužka državi, a država mi od tega nič ne nudi: ne zdravstva, ne sociale. Veliko bolj pravično bi bilo, da pogledamo, koliko nekdo vse skupaj zasluži in na to udarimo davek  na ta zaslužek  in povemo, koliko komu pripada sociale: zdravstva, penzije, socialnih pravic…

Mladi morajo narediti “prekuc” v načinu razmišljanja, da spremenimo aparthaid. Do takrat bo družba na meji revolucije. Saj giljotina revolucije visi nad glavo nevarno prav takrat, kadar je družba zelo nepravična in brutalno izkoriščana od privilegirane kaste, kar pa rezultira v splošni bedi.

V slovenskih medijih imate nekaj delovnih let izkušenj kot novinar z univerzitetno diplomo ekonomije: kaj se znotraj medijev dogaja, koliko je profesionalnosti, liberalnosti in koliko cenzure?

Delati sem začel za video portal Vest.si, potem sem bil na Dnevniku nekaj let, pa v Financah, sedaj pa sem sam postavil spletni raziskovalni časopis PlusPortal.si, kljub številnim oviram, ki so mi jih postavljali celo ljudje, ki sem jim zaupal. Mediji pišejo naročene članke, uredniki so vsak dan v navezi s tajkunom, ki jim daje navodila. Urednik zaposluje mlade novinarje za 4 mesece in jih na začetku pusti pri miru, in če je oseba dovolj ideološko izkrivljena in vodljiva in obvlada samocenzuro, morda dobi redno zaposlitev. Potem prihajajo na mizo samo še navodila, koga je treba napasti in koga hvaliti. Ko se je pred leti zamenjala oblast, je novi zmagovalec prišel v tuj medij in izsilil (odrekel reklame državnih firm v mediju), da so moji kolegi leteli ven, par novinarjev in urednikov pa je dobilo tudi podkupnine. Nek urednik pa je dejal:«Evo, še zadnji “desnjakar” je letel!« Sedaj pa vidim medij tajkuna, ki se je navidezno obrnil proti svojemu tajkunu, a objavljajo samo tisto, kar je že znano in dostopno, zaradi blefiranja objektivnosti.

Kateri citat ti je ljub od očetov klasičnega liberalizma?

Od avtorjev mi je na prvem mestu Adam Smith, nato Avgust Hayek in na tretjem mestu Milton Friedman. Adam Smith je zadel rakavo rano slovenstva: “Obstajajo ljudje, ki svoje trdijo samo zato, ker tako mislijo in iz edinega razloga – da tako mislijo!” Ni razuma, ni argumentov, ni razlage. Zato težko vodimo dialog s socialisti, ker je tu več čutnosti kot pa razuma in to tistega na prvo žogo (sicer naj mi kdo pojasni od kje premoženje vsem iz partijskega vodstva). Socialisti trdijo, da človek izkorišča človeka v kapitalizmu, ja pa pravim, da je to izkoriščanje najbolj kruto v socializmu. Tam zadošča čin da buzeriraš vsakogar, ki je pod tabo na vseh ravneh življenja in ne le v materilnem smislu.

Škotska revolucija (iz katere izhajajo klasični liberalci in tudi sam) je zahtevala svobodo posameznika, ki ne sme biti pogojena s svobodo nadaljnjega. Francoska revolucija (iz katere izhajajo socialni liberalci ali socialisti), ki se je zgodila dosti kasneje in iz katere so izšli socialisti, pa je odgovor na verske vojne in fevdalizem in skuša povezati ljudi v bratstvo in narod. Čeprav je ravno stopnjevanje Voltairovega vpliva na Napoleona na koncu pripeljalo do WW2 ( nacionalno zavedanje, prebujanje, Ilirija, a Napoleon fevdalizma ni ukinil).

Vsa Slovenija je ujetnica razkola glede socialističnega vprašanja kapital ali človek, kjer se že manipulativno predpostavlja, da mora biti socialen, čuteč in normalen človek na strani človeka in proti kapitalu? Kako bi vi odgovorili na to manipulativno vprašanje?

Kapital je s strani socialistov demoniziran izraz. Kapital je premoženje, zaposluje ljudi. Socialisti imajo radi to besedo kapital le, ko ga napiše Marx na rdečo platnico, ne pa, ko ga uporablja Adam Smith. Kapital je nevtralna stvar, lahko je pozitiven, lahko negativen. V prostoru se združuje nekdo, ki ima poslovno idejo, ljudje, ki vlagajo svoj denar in delavci, ki želijo delati za plačo. Ni dobro gledati na bogastvo, denar in kapital kot na hudiča in hliniti, da jaz pa nisem nič pohlepen in grabežljiv. Cerkev je čudno gledala na kapital v srednjem veku, investiranje, posojilništvo. Naj ne bi bilo po Svetem pismu posojanje oziroma bogatenje na uboštvu nadaljnjih, zato so rekli, naj se s tem ukvarjajo Židje. Donosno je bilo tudi menjalništvo, saj je vsaka grofija kovala svoj denar. In Židje, ki so že tako bili v finančnih poslih, so prevzeli še to menjavo. In pri tem gotovo niso delali izgub. Za tem so dobili tudi monopol nad izdajanjem menic. Te so se razmahnile pri trgovanju z oddaljenimi kraji, saj je bilo veliko razbojništva, kar je pomenilo tveganje. Menice so tako postale varen prenos denarja in Židje so prevzeli še ta denarni posel. Tako so prvi monopol nad finančnimi posli prevzeli Židje in ustvarili zajeten kapital.

Velik predsodek v Sloveniji je, da vsak, ki ima denar oz. kapital, z njim izkorišča delavce in dela neetična dejanja. Pred kratkim sem govoril z mladim parom, ki sta pred leti delala v državnem podjetju, kjer je bil organizacijski kaos, veliko psiholoških pritiskov in slabe plače. Zato sta šla ven in postavila svoje podjetje na 3.000 prihranjenih evrov. Do danes sta ta znesek postoterila in prav toliko sta tudi morala vplačati  državi davkov. Kaj menite o kapitalu, podjetnosti in izkoriščanju?

Kapital je podlaga, osnova, da se začne nekaj delati, ustvarjati. Je nekaj, kar nas hrani in obleče. Slovenci imamo slab odnos do tega izraza zaradi pretirane egalitarnosti, ki je izprijena. V Sloveniji so kapital hiše in stanovanja, ker je režim ljudem prepovedal ukvarjanje s podjetništvom. Če si zaposlil 5. zaposlenega, so ti nacionalizirali podjetje, ker so koncept dela razumeli drugače in so takšne podjetnike dojeli kot neke ljudi, ki se okoriščajo na delu nadaljnjih. Poznam zakonca iz Krškega, ki sta delala igrače, kocke iz katerih so otroci sestavljali sliko. Kot nekakšni puzli so bili. Onadva sta se v delu morala ustaviti, da ju režim ni kaznoval in jima podjetje nacionaliziral. Socializem je ubijal podjetnost in ustvarjalnost. Bogve koliko takšnih je pobegnilo samo zato, ker so hoteli ustvarjati. Kriza po osamosvojitvi je bila hujša kot je danes, saj je BDP padel za 20%. V SFRJ so na podjetnost gledali kot na sužnjelastništvo, kot na širjenje izprijenega imperializma, izkoriščanje človeka po človeku. Slovenci smo s podjetništvom začeli pridobivati izkušnje šele po osamosvojitvi.

Seveda je okoriščanje slabo, ni pa vsako vlaganje denarja grdo ali okoriščanje. Dobiček je treba gledati, koliko kdo prispeva dobrega za reveže, za socialo. Kdor ima več dobička in je dober podjetnik, ta je več vreden za celo družbo, saj ji prispeva več denarja. In ne le to. Tisti kup denarja v naročju podjetnika priča o tem, koliko dobrega je ta naredil za družbo. Vsaj v sistemu, kjer nihče od njega ni bil nič prisiljen kupiti, ampak je to želel sam. Nasprotno pa je tam, kjer država naredi monopol iz kakršnihkoli razlogov. Tam pa dobiček odraža regulacijo in ne koristnost podjetnika za družbo. Svobodni trg pove, koliko je kakšen podjetnik koristen za okolico. Kot pravi dr. Ljubo Sirc v esejih: le podjetnik lahko hitro prepozna potrebe okolice kot poslovne priložnosti in jih udejanji, potrebe človeka, potrebe družbe. In sam nosi tudi tveganje za svoje poslovne odločitve, kar je najvišja stopnja odgovornosti. Podjetnik z vlaganjem svojega denarja v podjetje tvega svoje premoženje, zato ugotavljanje njegove odgovornosti za spodletele akcije nima smisla. Imamo pa socialistične gospodarstvenike, ali po svetu slabe managerje, ki so v zrak vrgli cela podjetja in tovarne, nekaj 100 milijonov € denarja, ki ni bil njihov. Zato se ne strinjam z delavskim delništvom, ker hočejo deliti samo dobičke, ne nosijo pa odgovorno tudi izgube denarja v primeru izgub podjetja.

V Sloveniji imam nenormalno veliko državnih podjetij, katerih talci smo državljani. Država nadzira kar 65% gospodarstva. NLB, Mercator delajo velike izgube. Dolg mercatorja je 6x njegove vrednosti. Samo vlagati moramo denar, da pokrivamo astronomske izgube negospodarnih in na GZS nagrajenih gospodarstvenikov.

Mura, Helios, Telekom, Mercator, Cimos, Litostroj, povsod je preveč zaposlenih, kar pomeni, da jih velik delež dela zelo malo ali slabo – na koncu pa imamo veliko socialno bombo, ko jih večina izgubi delo?

Povsod je podobno v socializmu. Socializem je zaposlitev videl kot socialno kategorijo in zato je bilo skoraj praviloma v vsakem podjetju preveč zaposlenih, kar pa je usodno vplivalo na stroškovnost, s tem pa na nekonkurenčnost.

Prepozno prodajamo podjetja. Če bi jih prej prodali, bi dobili višje odkupnine in trg bi sproti poskrbel za majhne viške delovne sile ter bi jih sproti prezaposloval. Tako pa politično umetno zadržujemo odpuščanja, dokler vse ne poči. Potrebe po delu podjetje nima, mora pa umetno zaposlovati viške ljudi, na koncu pa se celo podjetje potopi in ni vredno nič. To zato, ker podjetju lahko pustimo samo da propade, če mu onemogočimo prilagajanja sprotnim razmeram na trgu.

Zakaj sindikati zagovarjajo za podjetja in njihove zaposlene škodljivo logiko?

Sindikati živijo od 30% delavcev, ki jim vsak mesec nakažejo 1% svoje plače. To je ogromno denarja. Neodgovorni so in zganjajo populizem, verjetno gre predvsem za okoriščanje. Zanima me, koliko so sploh sindikati reprezentativni. Vlečejo logiko populizma iz SFRJ, čeprav danes pozabljamo, da je bilo na koncu v SFRJ povprečna nezaposlenost med 15 in 20%, kar je še vedno veliko več kot danes. Mura in Litostroj sta tipična problema socializma, ko se celo podjetje potaplja, ker je v njem preveč delavcev, več jih je, kot je dela, zato se čaka in čaka, dokler ne gre vse v potop. Poči čez noč in tisoče ljudi je trajno na cesti. Vlade se s takšnimi težavami ukvarjajo samo toliko, kolikor je potrebno, da ne dobijo same ta problem z delavci v svojem mandatu.

Kaj je temeljna slabost socializma ( državni kapitalizem nasproti liberalnemu kapitalizmu ( svobodni trg in pravna država)?

Cilj pravega kapitalizma je, da bi delavci delali več in kvalitetneje, saj jih pri tem motivira plačilo, utemeljeno na njihovi prizadevnosti in koristnosti za trg, torej ljudi, ki kupujejo. Cilj socializma pa, da bi spodbujali udobje delavca. Vemo, da so delavci v SFRJ delali od 8 ur samo 3 ure efektivno. Ob 14h so bili doma in bog ne daj, da bi jih kdo takrat skušal zadržati v službi. Temu primerno so bile mizerne plače in storitve v družbi. Ključna napaka socializma je, da delavcu omogočaš, da ima vse in da nič ne dela. Na ta način se mu vzame motivacijo za delo, ki ji nekateri rečejo tudi prisila. Ampak to je normalno, tako kot to, da se svet vrti. Nikoli v zgodovini človeštva se namreč ni dalo preživet, brez da bi se delalo ali pa, da bi se delalo nesmiselne stvari. To se je zgodilo z našimi starejšimi državljani (nad 50 let), ki jih država že vse življenje drži v vati in jih ščiti z neštetimi zakoni. Tudi pred realnostjo in »surovostjo« sveta, ki je realna. Zato so od tega izziva odtujeni, čeprav je življenjsko pomemben.

Kruh in zdravila ne morejo biti pravica. Če je potreba prvega še tako velika in banalna, to ne more pomeniti odgovornosti nadaljnjega, da prvemu to priskrbi. Vedno gredo takšne stvari na račun nekoga drugega. Seveda se je treba dogovoriti za minimum sociale, saj človeka ne moremo pustiti preminiti od lakote na cesti, toda treba je opredeliti kaj je sociala, saj jo danes večina ljudi pohlepno zlorablja.

Državna podjetja, javni sektor so samo navidezno javni in državni, podružbljeni, v resnici so to že zelo dolgo do konca sprivatizirani s strani notranjih in zunanjih privilegirancev, ki branijo status quo. Sami vrtički in fevdi.

Jaz bi ločil. Eno so javni sistemi, javni sektor kot šolstvo, zdravstvo in javna uprava. Kar je vse javna dobrina, zastonj dobrina, storitev. Ta na koncu izpade najdražja in najslabša in vsem pripada, pa še v izobilju je je, ker jo zagotavljamo vsem vprek.
Včasih je vsak iz tovarne znosil vse, kar se je dalo, ne samo tisto kar je doma rabil v času SFRJ.

Glavni problem so državna podjetja, ki so molzne krave za kriminalne skupine, interesna omrežja. Bratuškova je pred kratkim rekla, da bo luknjo pokrila iz višjih dividend državnih podjetij. To ni modro, ker ta podjetja ne bodo imela več denarja za razvoj in bodo v krajšem času propadla. Senica je svetoval Mercatorju menda za 5 mio €, Lahovnik je svetoval v prid Laškega proti Interbrewu.
Ampak vsaka svetovalna pogodba ni slaba, je pa veliko od teh v državnih podjetjih način molzenja denarja iz njih. Kar 65% gospodarstva je vezanega na podjetja v državni lasti, kar je podoben model kot Mussolinijev socializem oz. fašizem, ki je velika državna podjetja namenil za kasto »Naših« socialistov, fašistov, partijcev. Korporativizem, ki ga v slovenski model vse bolj vrivajo tisti, ki v resnici skušajo dobiti vzvod za molžo državnih podjetij.

Ali svobodni trg koristi samo bogatašem in kapitalu ali tudi delavcu, človeku z malo lastnine, kot sva midva?

Koristi vsem, ki kupujemo dobrine. Verjetno se bomo strinjali, da nam vsem premoženje godi. Če kdo misli drugače, mu predlagam, da se odreče plači in hiši v kateri živi. Zmaga tisti podjetnik, ki najboljšo ponudbo prinese na svobodni trg. Koristi delavcem, da dobijo delo. Regulacija države in birokratov pa povzroča omejevanje te izmenjave, nagaja podjetnikom in fer mehanizem spravi iz optimuma v anomalije.

Saj ni svobodni trg enako potrošniški družbi. Sam zelo asketsko nakupujem in malo zapravljam?

Tudi, če kupim 1 kilogram kruha in liter mleka na dan. Povsod imamo askete, na levi in desni in povsod imamo zapravljivce in pohlepneže, med socialisti, levimi in desnimi. Gre za to, da trošimo, ker imamo potrebe. Torej smo potrošniki vsi. Ali potrošništvo fetišiziramo pa je stvar česa drugega. Ampak o tem vemo vsi, ki radi hodimo po trgovinah, kajne?

Da je svobodni trg rak rana potrošništva je spet stigmatizacija in ‘sataniziranje’ svobodnega trga. To je samo način organiziranja menjave dobrin. Gre za neregulirano menjavo (denarja za dobrino) kjer šteje samo dogovor med kupcem in prodajalcem. Kaj je v tem slabega? Pohlep je obče človeška lastnost in je lasten vsaki osebi. Ponekod prevladuje, ponekod ne. Ampak to ni stvar socializma. Socializem je hotel pohlep prepovedati, kapitalizem pa mu da proste roke, da se na trgu uravna. Ampak nekdo je pa le hotel gradove, otočja in celo vlake in najdražje avtomobile. Je to skromnost? Ja. O Titu govorim. Tistem Titu, ki je pridigal o skromnosti iz zasebne jahte, ljudje pa so mu nasedali. Morda torej ni kriv za pohlep ravno kapitalizem in prosti trg. To je stvar relativno primitivne propagande.

Kako ste prišli v stik s klasičnimi liberalci?

Preko študija ekonomije in to nezavedno. Tudi sam sem bil prej lahko socialist, spogledoval sem se s socialnimi modeli, ki so prestavljali čutnost, ki je lepa vrednota in lastnost. Nekoč sem prebral reklo: ” Ko si mlad, pretirano čustven in idealist, sanjaš o socializmu. Ko pa si starejši in razumnejši, pa postaneš liberalen.” Iskal sem najbolj pravičen sistem, ki je predvsem učinkovit: Kaj ga najbolje opiše? Svoboda prostega sklepanja pogodb in odgovornost, ki iz tega sledi, nereguliranost, podjetniška pobuda. Sicer pa je klasični liberalizem treba živeti in ne o njem samo govoriti.

A niste prišli v stik z liberalizmom preko študija pri profesorjih dr. Šušteršiču in mag. Radu Pezdirju?

To je bilo kasneje. Pri študiju sem samo enkrat dobil negativno oceno, ko sem šel popravljat šestko. Dal mi jo je profesor Šušteršič, obrazložil pa tedanji asistent Rado Pezdir. Pezdir je moj največji neformalni mentor. Z njim sem velikokrat debatiral o ideji učinkovitosti, smiselnosti in pravičnosti, sicer pa vsekakor o ekonomiji (druge debate rajši pustiva v tem intervjuju ker niso stvar konteksta. Smeh.). Velikokrat sem ga skušal demantirati in včasih, si laskam, mi je celo uspelo. V študentskih letih se nikoli nisem predajal sentimentalnosti in hlinjenju čutnosti, kar je tako značilno za socialiste. Sedaj smo prijatelji in imamo podobne poglede na družbo.

Zakaj je v Sloveniji tako nenormalen odpor do liberalizma v primerjavi z Evropo, Ameriko in Azijo? Tako malo ljudi ga podpira, niti ene stranke ni.

O tem je že Drnovšek govoril. Leta 1998 se je v Sloveniji zgodil preobrat. Propaganda proti liberalizmu je bila vedno hujša, da je prosti trg prevara in kapitalizem kraja. Vemo pa, da je bilo v zgodovini po svetu veliko različnih socializmov v zadnjih 200 letih in nobeden ni deloval razen Hitlerjeva nacional-socializema. Del Nemčije, ki je šel po drugi svetovni vojni pod rusko sovjetsko okupacijo, je vidno propadal in to je morda najboljši primer, ker gre za isto ljudstvo, isto ozemlje in različen model. Socialisti so vedno in povsod vladali avtoritativno in gospodarsko neučinkovito.

Vzrokiodpora do liberalizma v Sloveniji so:
1. nerazumevanje oziroma neizobraženost
2. dolgotrajno demoniziranje
3. dolgotrajen proces propagande iz hladne vojne.

Socializem je utemeljen na čutnosti. Večina ljudi ima vsaj malo čutnosti, zato jih je lahko pritegniti s puhlicami. Pri klasičnem liberalizmu pa gre za razum in z logičnimi argumenti je težko nagovoriti večino, ki malo uporablja razum ali pa ga sploh ne uporablja. Dejstvo je, da odkar se svet vrti, si večina želi polastitve bogastva manjšine. In socializem je ponudil odgovor na to – polastitev bogastva drugih.

Koliko poznate zgodovino klasičnega liberalizma v Sloveniji?

V času Tavčarja je šlo bolj za kulturni boj proti Cerkvi v zahtevah, da duhovniki niso več politiki, in da se Cerkev in država ne spajata. V zgodovini Cerkve sem zasledil veliko liberalne misli. Drugače pa so bili prvi pravi liberalci kranjski podjetniki leta 1920, kot recimo oče dr. Ljuba Sirca. S prihodom komunistov na oblast je izginil edini resni zametek liberalizma. Ljuba Sirca so hoteli ubiti kot Nagodeta (pa so ga iz obsodbe na smrt zaradi pritiska množic potem pomilostili na zapor), pa čeprav je ves čas delal za OF.

Nekje sem bral, da je bil Kranj najbolj liberalno in gospodarsko razvito mesto v Jugoslaviji v 20. stl. v času kralja Aleksandra, saj so ga šli podjetniki prosit, da bi naredil Kranj za neke vrste davčno oazo, prostotrgovinsko cono. Tako je prišlo v Kranj veliko uspešnih čeških podjetnikov in investitorjev in nastajala so zelo uspešna podjetja, ki so zaposlovala nekaj tisoč delavcev.

Tega ne poznam tako dobro. Vem samo, da je kralj Aleksander Karadžorđevič imel monopol nad vzrejo in prodajo prašičev v Avstrijo. Ni bil pa neumen, da bi dvigal davke in uničeval gospodarstvo, podjetništvo in s tem blagostanje državljanov.

Kaj veste o Cerkvi in liberalizmu?

V zgodovini je imela Cerkev kar nekaj mislecev, ki so zagovarjali svobodni trg in podjetništvo (univerza v Salamanci v srednjem veku). Seveda je morala iti v spor s socializmom, ki ji je hotel ukrasti lastnino. To je logičen konflikt vsakega lastnika kapitala s socialisti. Po drugi strani pa vsakdo, ki odloča, dela tudi napake. Večina slovenskih katolikov je odraščala v socializmu. Tudi vrh slovenske duhovščine je zelo socialističen. Papeževa enciklika Rerum Novarum je socialistična, ne samo levičarska. Več se s tem nisem ukvarjal niti kaj drugega zasledil. Že Mićo Mrkaić je pisal, da med rdečimi in črnimi socialisti ni večjih razlik, le to, da imajo eni pod blazino v postelji Kapital od Marxa, drugi pa papeževo encikliko Rerum novarum.

No, Štuhec naj bi se deklariral za klasičnega liberalca, toda z nekaterimi posegi v javnost in dejanji je daleč od tega.

Papež Frančišek je poleg velikih simpatičnih potez in dejanj na žalost večkrat izjavil par obsodb prostega trga in kapitalizma.

Naši socialisti, ki niso pravi levičarji, očitno ne poznajo evropske levice. Saj obstaja levica, kjer niso socialisti in komunisti ( skrajneži, hard core). Pri papežu vidimo, da ni samo levičar, ampak tudi socialist. Čakam, da ga slovenski socialisti podprejo. Ampak tega ne bodo nikoli naredili. Ker bolj sovražijo Cerkev kot ljubijo socializem. Po drugi strani pa v Sloveniji nimamo pravih kapitalističnih, prostotržnikov, desničarjev, ker bi ti morali kritizirati papeža in protestirati proti njegovim izjavam.

Kakšni so strankarski gospodarski programi glede na liberalno gospodarstvo?

Združena levica so hard core. Jelinčič je zadnjič duhovito rekel: ” Vi pa ste taki kot so bili tisti, ki so leta 1917 zmagali – boljševiki!” Zagrizeni, fanatični. Blago levico je prevzel Cerar in s tem sta obe stranki izrinili SD, ki je največ izgubil. SD po Pahorju zagovarja vedno bolj trde socialistične parole kot je proti prodaji državnih podjetij, pa že tako smo čudaki v Evropi s 65% državnega gospodarstva. SLS je prav tako zelo socialistična, saj je pred kratkim prav Radovan Žerjav v vladi Janeza Janše blokiral prodajo NLB. Zato je država vzela davkoplačevalcem milijarde, da je pokrila izgube neodgovornih in slabih socialističnih gospodarstvenikov. SLS s subvencijami in socialnimi podporami podkupuje kmete. DESUS je tudi socialistična in stanovska stranka, ki podpira privilegirane starce, ki so že celo življenje zaviti v ‘vatko’. Podpirajo višanje davkov in ohranjanje državnega gospodarstva. V vseh strankah najdemo ostanke socialistične miselnosti. Gospodarsko liberalna stranka je bila Janšev spin-off. NSI se je umaknil socialističnemu programu in ima zelo dober nov program . V njem so misli Smitha in Misesa. Vprašanje pa je, ali je njihova volilna baza dovolj zrela zato in dovolj desna, da bodo sprejeli ta program, ki je načeloma v večini konsistenten, le na dveh točkah ni: glede zelene energije in EU subvencij. SDS pa je vsekakor manj socialistična kot SD, a še vedno je.

beri dalje ...