Te dni nas raznorazne samooklicane avtoritete ponovno prepričujejo, kako da je slovenskemu sodstvu treba zaupati.
Tisti, ki tega ne počno oz. ki ga celo odkrito kritizirajo, naj bi delovali zoper sistem. Odhajajoča predsednica vlade je šla pri tem tako daleč, da je kritiko razsodbe v zadevi Patria označila za protiustavno.

Po mnenju profesorja kazenskega prava – ki pa je bil tudi eden od ustvarjalcev kazenske zakonodaje v prejšnjem režimu – Ljuba Bavcona naj bi šlo za “samovoljno in ideološko skrajno sumljivo rušenje ustavnega in pravnega reda”. Takšne izjave lahko razumemo malodane kot poziv k ponovni uvedbi verbalnega delikta.

Kakšno je sodstvo, ki bi mu morali zaupati?

In kakšnemu sodstvu bi pravzaprav morali zaupati? Gre za sodstvo, ki je bilo po raziskavi dr. Lovra Šturma v obdobju zadnjih desetih let pogosto udeleženo pri kršitvah temeljnih človekovih pravic in svoboščin (gre za kršitve, ki jih je ugotovilo Ustavno sodišče). Gre za sodstvo, kjer se izrekajo obsodilne sodbe brez kakršnihkoli resnih dokazov, kot se je to zgodilo v zadevi Patria.

Gre za sodstvo, kjer predsednik Vrhovnega sodišča javno napada človeka, o čigar pritožbi odloča njegovo sodišče. Kjer predsednica enega od največjih sodišč časti simbole nekdanjega nedemokratičnega režima. Ali kjer neki sodnik izjavi, da za določenega obsojenca “še vedno obstaja nevarnost, da bi se vrnil v politično življenje”; s čimer se postavi v vlogo nekakšnega politkomisarja, ki bi določal, kdo sme sodelovati v politiki in kdo ne sme. Očitno nekateri ljudje v slovenskem pravosodju še vedno menijo, da služi kazensko pravo (prosto po omenjenemu Bavconu) kot orodje za obračunavanje z “razrednimi sovražniki”.

Zagotovo je med sodniki in tožilci nemalo ljudi, ki delajo pošteno, strokovno in odgovorno. Takšnih, ki pri svojem delu sledijo ustavi in zakonom in ki negujejo demokratične vrednote. Tudi oni so žrtve zdajšnjih razmer.

Nezasluženo trpi njihov ugled, saj zlorabe prava in pristojnosti s strani njihovih kolegov, ki se tako pogosto dogajajo, mečejo slabo luč tudi nanje. Vendar bodo morali sami dvigniti svoj glas in se aktivno zavzeti za spremembe v delovanju sodstva.

Zaupanje v institucije je pomemben dejavnik stabilnosti sistema. To načeloma velja tudi za demokratično ureditev. Vendar v razmerah, ko deluje slovensko pravosodje na tako nefunkcionalen in spozitiziran način, je visoka stopnja nezaupanja (najvišja med vsemi državami Evropske unije), ki jo državljani Slovenije gojijo do njega, edino smiselna in racionalna. Le naivnež zaupa tistemu, ki ni zaupanja vreden.

Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni prispevki:

• A. Čerin, Iskreni.net: Še kompasu ne zaupam, da kaže na sever Postal sem strasten orientacijski tekač. Skupaj s sinom sva ga začela trenirati šele pred malo več kot pol leta. Meni se zdi to fenomenalen šport...
• G. Blažič, Demokracija: Neodvisno sodstvo? Pa kaj še! Sodba v zadevi Patria je končno dobila tudi pisno obliko. In kaj v resnici sporoča slovenski javnosti? Poglejmo samo majhen izsek iz obsežnega besedila: »V...
• I. Vovk, Socialni teden: Odgovornost, predpogoj za zaupanje Priznam, tudi sam se v zadnjih mesecih zalotim, da ne zaupam, da se bo vse izšlo. Razmere v naši državi res niso spodbudne. K tokratni...
• R. Čakš, blog: Zora somraka zaupanja vredne Vlade Za nami je teden triumfa Alenke Bratušek in njene vlade, prvega in verjetno edinega v mandatu. Vendar glavni sponzorji tega »uspeha«, državljani Slovenije, od njega...