Mineva teden dni, kar je na rednem pregledu ultrazvok pokazal, da srce našega otroka ne utripa več. Moje je pa začelo pospešeno biti, čeprav se je vanj zaril velik nož. Boli. Bolelo je v torek, ko je drugo zdravniško mnenje to potrdilo in sva z možem od zdravnika slišala ‘tolažbo’, da se ni kaj za sekirat, saj imava doma štiri zdrave sinove. Ko je mož zaprosil, da bi nam izročili otroka za krščanski pokop, sva bila deležna začudenja z argumentom, da je vprašanje, ali bomo po porodu od otroka zaradi njegove majhnosti sploh kaj dobili. Še bolj je bolelo v četrtek, ko so mi v ptujski porodnišnici ob 9. uri zjutraj sprožili porod. Med močnimi popadki je v sobo prišel zdravnik s pravilnikom, po katerem je po naši zakonodaji otrok v moji maternici zgolj biološki material. Brez moževe prisotnosti bi se čutila popolnoma zapuščeno, saj osebje razen s prinašanjem tablet za krepitev krčenja maternice in z vprašanji, ali kaj krvavim, v dogajanje ni bilo vključeno. 10. julija ob 17. uri je po osmih urah trpljenja prišel na svet otrok, ki bi po moji oceni lahko zapolnil moji dlani. Nisem utegnila preveriti, ker ga je sestra skupaj z ostalimi tkivi takoj odnesla stran. Mož je šel za njo in se vrnil z novico, da imamo punčko.
Noah, 12 tednov in 5 dni stara, spontani splav, foto: 24kul.si.
Jok in sklep, da bi jo tudi jaz rada videla. Ko sem jo videla ležati v umivalniku, se mi je zdelo, da mirno spi, tisti prelepi obrazek s čudovitimi ušesci, z drobnimi ročicami, kot narejenimi za prvi objem in nožicami, ki bi jo enkrat ponesle v svet. Vedela sem, da je to Elizabeta. Pokrižala sem jo, še poljubiti in dotakniti se je nisem upala, te krhke lepote. Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili. Ob prisotnosti zastopnika pacientovih pravic smo se dogovorili za prenos na UKC Maribor, kjer Elizabeta čaka na obdukcijo. Danes, v ponedeljek, je moja bolečina še večja. Moja lepa hčerka leži v Bogve kakšnem hladilniku in grozi ji, da jo bodo vrgli med biološki odpad. Vse v meni se upira temu, kajti jaz sem jo v bolnišnico prinesla v trebuhu in jo cel dan rojevala, sedaj pa mi Republika Slovenija ne dovoli, da bi jo z možem pokopala v družinski grob. Kot ženska bi od te iste države lahko zahtevala, da mi otroka na državne stroške ubijejo, moja domovina pa mi ne dovoli, da bi svojo Elizabeto na lastne stroške pokopala.
