Že res, da so vsakokratne državnozborske volitve izjemno osebnostne, tako rekoč mesijanske, na katerih je za tovrstni favorizirani status denimo dovolj že dispozicija ‘anti-janša’ ali pa ‘anti-strici iz ozadja’ (kar sicer ni tako profilirana strategija kot prva), je vnovična in izjemna zmaga levice pod okriljem rekorderja SMC (Stranka Mira Cerarja) veliko bolj substancialna od zgolj ideološko in osebnostno obarvanega obračuna dveh političnih blokov.

Levica in desnica, še manj politična (leva)sredina, na sočni strani Alp ne obstajata, razen stereotipsko. Slovenska politična dvopolnost in neuvrščenost je mitološki konstrukt! Dejansko obstaja samo splet politik, ekonomska, finančna, socialna, če omenim najbolj državotvorne, ki jih generirajo politične stranke oz. ljudstvo.

Za trenutek izstopite iz znanega – nacionalnega sistema – in poskušajte odgovoriti na vprašanje kaj bi si najbolj želeli od države? Ali ni to stabilen okvir (osnovna infrastruktura), varnost (red in mir) in (raz)sodnost (pravna država) – elementi, s katerimi bi se naj posameznik srečal v primarnem in obenem edinem naravnem človeškem sistemu, v družini? Zveni preveč abstraktno, ste pričakovali gospodarsko rast, plače, pokojnine in delovna mesta? Najbrž razumljivo, kdo si slednjega ne bi želel, vendar to ni v naravi države, razen po posebni ceni, ki jo je treba plačati. Metaforično povedano – kaj pomagajo egiptovski polni lonci za ceno suženjstva in hlapčevstva?

Foto: Reporter.

Lahko sicer razpravljamo o tem, da bo levica tudi po teh volitvah glavna nosilka odgovornosti za stanje v državi (ki je paradoksalno po mnenju večine ljudi že dolgo zelo slabo – ali je res?) in o tem, da desnica ni dovolj prepričljiva. Lahko se sprašujemo tudi o tem, ali bo enigma SMC kreirala koalicijo v smeri egalitarne Združene levice ali v smeri bolj liberalne NSi? Vendar se gre ustaviti konkretno ob človeku, njegovi meritornosti in skušnjavi suženjstva.

Predpostavljam, da koncept ekonomske oz. socialne pravičnosti v naravi človeka, ki kot seštevek vseh unikatnih posameznikov oblikuje družbo, ne obstaja, zato tudi v družbi oz. državi ne funkcionira. Človek je lahko svoboden, bolj ali manj svoboden ali nesvoboden. Enako velja za družbo in ekonomijo ter ostale sisteme. Gre za vprašanje svobode, ne za vprašanje pravičnosti. Do kakšne mere je gospodarsko okolje svobodno, je stvar politične ekonomije, ki rezultira v konkretni ekonomski politiki. V končnem smislu je tako ali tako »vseeno« kdo je zmagal volitve, saj smo del enotnega trga EU, dostopne pa so tudi dežele zahodne demokracije. Že to je nekaj, če ljudstvo dejansko ve, za kaj in zakaj se (ne)odloča.

Kapitalizem je čisti družbeni konstrukt. Vsaka stranka, še celo cerkev (Mariborska nadškofija …), ima namreč odnos do ekonomije. Komunizem na primer zagovarja plansko gospodarstvo in tudi iz tega imamo nedavno lekcijo. Kapital tako v ožjem (najvišje razvito menjalno sredstvo) kot v širšem pomenu besede sam po sebi ni osovražen v nobenem sistemu, le da je podvržen različnim načelom. Individualnost, privatizacija, liberalizacija in deregulacija so korak k svobodnemu in odgovornemu človeku, ne k nepojasnjenemu masovnemu človeštvu. Kaj je krivičnega v tem, če podjetnik investira svoj kapital, zaposli ljudi, proizvede dobrine, plača (nizke) davke in veliko zasluži? Ali ni bolj sebično in krivično to, da se mu v imenu nacionalnega interesa in socialne pravičnosti od veliko ustvarjenega ob visokih davkih še veliko vzame in prerazdeli ostalim?

beri dalje ...