Predstavniki slovenskih sodišč se ves čas sklicujejo na to, da imajo avtoriteto. Ta pa ne pride sama od sebe, temveč le z dolgotrajnim in poštenim delom.
Delu sodišč naj bi v Sloveniji zaupala le četrtina ljudi, zato bode v oči nastopaštvo najvišjih predstavnikov sodišč, ki od javnosti zahtevajo skorajda ponižnost. Samo zahtevanje avtoritete in spoštovanja, če ni podprto z zaupanjem v verodostojnost in poštenost, meji na totalitarizem ali pa na absolutizem iz časov pred obdobjem razsvetljenstva in modernih demokratičnih družb. To velja za vse branže oblasti, predvsem za izvršilno, zagotovo pa tudi za zakonodajno in sodno. Med vsemi vejami oblasti morajo biti ločnice, med seboj morajo biti samostojne in neodvisne. Praktična zgodovina morda uči, da je največja nevarnost v tem, da bi si izvršilna oblast podredila ostali dve, lahko pa je tudi drugače. Sodstvo, ki ne uporablja zakonov ali jih uporablja selektivno ali pa jih zlorablja, ne samo, da tepta pravičnost v družbi in pravice posameznikov, ampak izničuje pomen zakonodajne veje oblasti, in sicer prek tega, da se zakoni, ki naj bi veljali za vse enako, ne uporabljajo, kot so mišljeni v teoriji delitve oblasti, v pravični družbi.
Foto: Flickr.
Sodišča so večino časa odmaknjena od burnih dnevnopolitičnih dogodkov, prav tako pa naj bi na njih delovali ljudje z integriteto, ki se svojega dela lotevajo strokovno in nepristransko. Tako je tudi prav, sodstvo je hrbtenica demokratična družbe in skrbi za pravičnost in red v družbi, predvsem pa za enakost pred zakonom. Zato morajo biti pri sojenju nepristranska in tudi dajati videz nepristranskosti (npr. sodba Ustavnega sodišča št. U-I-125/10). Slaba podoba sodišč v javnosti ne more presenečati, saj imajo naša sodišča ravno z nepristranskostjo in dajanjem videza nepristranskosti velike težave. Proces Patria je tukaj samo vrh ledene gore, ki se razteza od tega, da sodišča delajo počasi, da so draga po kriteriju, koliko sredstev na posameznega državljana se nameni za sodstvo, da sodniki paktirajo s stečajnimi upravitelji in še bi lahko našteval. Zelo bode v oči politična pristranskost, saj dobi človek občutek, da sodišča delujejo politično. Politiki desne opcije in njihovi simpatizerji se zelo hitro znajdejo v takšnem ali drugačnem postopku, tudi za dejanja, za katera se njihovim nasprotnikom s tem ni treba ukvarjati.1 Prav pregovorna je bila neučinkovitost sodišč.2 pri preganjanju gospodarskega kriminala, in sicer v devetdesetih letih in prvem desetletju novega tisočletja. Del družbe je opozarjal na problem, sodišča pa so se izmikala in ljudi poučevala o tem, kako so strokovna, neodvisna in ugledna. Potem pa je medijska ‘mašinerija’ ustvarila prepričanje, da je Janša ustvaril tajkune in pregon se je začel tudi tu. Veliko t.i. tajkunov se je v politične namene pripisalo Janši in desnici,3 sam pregon pa je potekal selektivno, o pregonu Jankovića in marsikaterega preostalega člana F21 pač ni bilo govora. Zelo pomenljivo za delo sodišč je tudi to, česar se ne procesira in ne le to, kaj se procesira. To ustvarja občutek dvojnih meril. Človek se zamisli tudi ob tem, kolikšna odškodnina je bila dosojena v primeru novinarja Karbe zaradi objav o Janezu Janši in Patrii in koliko lahko v primeru uspeha od Karbe pričakuje kardinal Rode.
V primeru Patria pa je del našega sodstva popolnoma izgubil kompas. Če pustimo ob strani sam postopek in namenimo nekaj misli okoliščinam, ki zadevo spremljajo, je zelo očitno, da sodišče ne daje vtisa nepristranskosti. Še več, človek dobi občutek, da se sodišče niti ne trudi dajati videza nepristranskosti, če ne celo, da se trudi dajati videz pristranskosti. Spomnimo se na izjavo višje sodnice (sicer ne kazenskega oddelka), ki je sodnici Klajnškovi čestitala za obsodbo oziroma pogum, da je obtožene obsodila, pri tem pa iskala vzporednice med protestniki pred sodiščem in prebivalci Severne Koreje, če pomislimo na nedavni Maslešov izbruh na sodniških dnevih, kjer se je osebno lotil ustavnega sodnika Zobca in prav Janše, ki je trenutno na Vrhovnem sodišču stranka v postopku, težko je tudi spregledati, da je v prvi vrsti med Masleševim govorom sedel vrhovni tožilec (na sodniških dnevih!) Andrej Ferlinc, ki je v zadevi Patria zastopal obtožbo.
Res je, da večina sodnikov in sodnega osebja s Patrio nima nič, vseeno pa imajo pred sodiščem vsak dan protestnike, vendar je to del posla, tako kot imajo vse službe svoje slabe strani. Ampak če želi imeti sodišče avtoriteto neodvisne veje oblasti in uživati ugled, se ne more hkrati norčevati iz svojega posla in iz ljudi, hkrati pa zahtevati ugled. Za ta ugled mora sodišče nekaj narediti, sodniki se morajo včasih ugrizniti v jezik, se upreti takšnim in drugačnim skušnjavam in se vsaj truditi dajati vtis dostojnosti in nepristranskosti.
Prav smešno je, kako Masleša za slab ugled sodstva krivi napade politikov. Če pomislimo, da ima SDS okrog 25% podporo volilnega telesa (ne vemo sicer, kako bo na dan volitev, ampak zadnjih 10 let je ta stranka na volitvah dosegala malo čez 25%), in če predpostavljamo, da vsi podporniki SDS ne zaupajo sodiščem, potem tudi izmed ostalih 75% ljudi sodstvu še vedno zaupa samo uboga tretjina, kar je precej manj kot v resnih demokracijah. Sodniki, predvsem pa vodstva sodišč bi se lahko zamislila in poiskala način, kako naprej. S tem, kar se dogaja, pa na žalost le krepijo podobo sodstva kot kršitelja človekovih pravic, uničevalca demokratičnih volitev in ustvarjalca dvojnih meril v družbi. Ugled, seveda, ni edina žrtev arogance naših sodišč.
_______________
OPOMBE:
- Najbolj očiten primer je Zoran Janković, ki je na eni izmed hrvaških televizijskih oddaj prostodušno priznal, da se on ne boji pregona, kakršnega je doživel Janša, saj ravno Janković ves čas velja za Janševega političnega nasprotnika. Nasprotovanje Janši je torej izzvenelo kot razlog, zakaj se ne boji pregona. Tudi Virant, ko je bil še v družbi SDS, je dobil pogojno obsodbo (en mesec zapora) zaradi razžalitve Draga Kosa, danes je Virantu precej varen pred sodišči, celo kar se tiče spornih letalskih kart. Morda je razlog soroden kot pri Jankoviću. Nepredstavljivo je, da bi naše sodstvo obsodilo npr. Igorja Lukšiča za razžalitev Branka Grimsa.
- Glede kazenskih zadev imam z izrazom ”sodišče ali sodstvo” v mislih celotni sistem pregona, torej tudi policijo in sodišča, pri katerih je vprašanje pristranskosti prav tako pereče kot pri samih sodiščih.
- En takšnih je Boško Šrot iz Pivovarne Laško, ki pa je bil član Pahorjeve SD, Igor Bavčar je v Istrabenz prišel neposredno iz LDS, Hilda Tovšak naj bi bila sicer povezana z nekdanjo SKD, na veliko pa je sodelovala prav z Jankovićem.
Sorodni Prispevki:
- Varuhi nenormalnosti – prvič o medijih in aferi Patria Vem, začeti kolumno z zgražanjem nad načinom poročanja Dela je podobno pregovornemu brcanju v mrtvega konja – kdo še verjame, da je ostalo kaj intelektualno...
- Rdeči gumb Verjetno te dni marsikdo slabo spi. Še najmanj Janez Janša, ker se vse, dokler ob obsodilni sodbi ne bi zares pristal za rešetkami, do česar...
- Ali zaupate represiji? Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, Goran Klemenčič, je, da bi zaščitil svoj ugled ter ugled organa, ki ga vodi, posegel po represiji in šel v...
- V službi svete alianse proti politiki Janeza Janše Veliki pok je bil v službi svete alianse proti politiki Janeza Janše. To je dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati. In to dejstvo – ki,...
