Pogovarjali smo se s predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo, ki trenutno prestaja kazen zapora zaradi razvpite obsodbe v primeru Patria.

Na srečanju Civilne iniciative Prebudimo Slovenijo pred nekaj dnevi sta gostji Ljudmila Novak in Alenka Jeraj govorili o preseganju ideoloških delitev na leve in desne, o nujnem konstruktivnem sodelovanju opozicijskih in pozicijskih parlamentarnih strank, saj je Slovenija po močnem stagniranju v zadnjih 6 letih v izredno kritični situaciji, ko je na politiki v prihodnjem mandatu velika odgovornost pri izvedbi številnih reform in povrnitvi zaupanja ljudi v državo in njeno boljšo prihodnost. V tej povezavi vas sprašujemo, pod katerimi pogoji bi sodelovali v vladni koaliciji skupaj s SMC (program, drugi partnerji)?

SDS se je že desetletje in več zavzemala za sodelovanje vseh parlamentarnih strank na osnovi programa. Nikoli nismo nikogar vnaprej izključevali. Dvakrat smo oblikovali vladno koalicijo in vedno smo ob sestavljanju k pogovorom povabili vse stranke, koalicijo pa smo sestavili s tistimi, ki so želeli sodelovati. Tranzicijska levica pa je vedno delovala ravno obratno, odkrito in neposredno izključevalno. Ko je vlado oblikovala LDS, SD ali v neuspelem poskusu PS, vse od leta 1993 naprej naše stranke niso vabili niti na resne pogovore. Volilno telo je, predvsem po zaslugi enotnega nastopa režima (političnega podzemlja, kapitalskih, medijskih in javnomnenjskih monopolov), prej nagrajevalo izključevanje kot povezovanje. Tudi koalicije, ki smo jih vedno lahko sestavili šele z vključitvijo vsaj ene levičarske stranke, so bile zaradi tega deloma blokirane pri reformah. SDS je tako vedno prevzela največ odgovornosti, medtem ko so največ moči imele male stranke, predvsem Desus, v drugem mandatu tudi DL in SLS, ki so stalno izsiljevale z rešitvami mimo koalicijske pogodbe.

Vse našteto je prvi veliki razlog za to, da se v naslednjem mandatu ne vidimo v koaliciji s SMC. Drugi razlog pa je v dejstvu, da gre pri SMC za derivat režima, v katerem prepoznavam znane obraze izpred 25 let, ki so me kot mladi agentje ali sodelavci Udbe zasledovali in pisali poročila o meni in ostalih disidentih, sodelovali pri terorističnih akcijah v tujini in doma, po zmagi Demosa spomladi 1990 pa so jih počasi porazporedili na manj opazna, a vplivna mesta v diplomaciji, policiji, sodstvu, ministrstvih in državnih podjetjih. Ni slučaj, da Cerar njihovih obrazov ne kaže na plakatih.

Foto: Jože Bartolj

Ali menite, da bi lahko premostili razlike s SMC na npr. področjih ekonomije (konkretno odnosa do državnih podjetij), pogledov na polpreteklo zgodovino, odnosa do javne uprave in pravosodja?

V primeru, da bi SDS sklenila koalicijo z SMC, bi naša stranka vanjo vložila znanje in izkušnje iz vodenja dveh vlad in EU ter učinkovit protikrizni program, SMC pa zgolj všečno in prazno retoriko, ki bi se v praksi potem odrazila v blokadi privatizacije in obrambi monopolov, ki stojijo za SMC, pa tudi spolitiziranega sodstva. Seveda bi govorili o tem, da niso za ideološke spore in podobno, s tem pa bi de facto branili obstoječe, pa tudi ideologijo režima, na koncu pa koalicijo razmajali in pripravili teren za kak nov obraz istega gospodarja pred naslednjimi izrednimi volitvami. SDS v to past ne bo stopila, to bi bila škoda tako za Slovenijo kot za stranko. Svet SDS je junija sprejel trdna stališča o morebitnih povolilnih povezavah na osnovi programa ELS in od tega ne bomo odstopali. Nenazadnje se s SMC močno razlikujemo tudi glede vprašanja legitimnosti teh volitev.

Ob tehtanju ne/sodelovanja z SMC seveda ne moremo mimo tega, da je po že šesta stranka v zadnjih nekaj letih, ki vznika na levem političnem prizorišču. Vse pretekle nove stranke so se izkazale za nestabilne, podoben je strah pri SMC. Kakšne so možnosti za vstop v koalicijo s SMC, če pogledate na to stranko s tega zornega kota?

Ne gre samo za strah. Razpolovna doba SMC bo še krajša kot je bila pri PS.

Glede na vse strokovne ocene številnih domačih (Krivic, Testen, ustavni sodniki, Jaklič in drugi) in tujih pravnih strokovnjakov bo sodba v vašem primeru padla. Tako se poleg gospodarskega in medijskega sistema tudi pravosodni sistem kaže v vsej svoji neuspešni transformaciji iz starega v novo družbeno okolje. Kakšni konkretni ukrepi so po vašem mnenju nujni na področjih pravosodja, da bi se stvari temeljito spremenile?

Vzpostavitev neodvisnega sodstva je nujna prioriteta in eden od najpomembnejših protikriznih ukrepov. Če ne bo šlo drugače, tudi s pomočjo izkušenih sodnikov iz stabilnih EU držav in večjega nadzora Evropske komisije. Ta je predvsem na podlagi alarmnih zvoncev zaradi procesa Patria in nekaterih podobnih postopkov v Romuniji in Bolgariji že predlagala sprejem paketa zakonodaje, ki bo Evropska komisija dala formalne pristojnosti nadzora nad sodstvom v državah članicah EU.

Temeljni problem Slovenije so mediji. Tako pomladna politika kot demokratična civilna družba v vsem poosamosvojitvenem obdobju, na tem področju nista uspeli narediti veliko. Kakšne konkretne rešitve vidite za jedrni problem slovenske tranzicije?

Medijski monopol režima je v veliki meri posledica kapitalskega monopola, konkretno napajanja zgubaških, neverodostojnih občil z denarjem iz državnih podjetij in proračunov. Najhitrejša pot k normalizaciji bi vodila preko privatizacije nasploh ter prenosa lastništva medijev na novinarje in uredniki, ki bi morali preživeti na trgu. V letu dni bi medijski prostor, če bi bil bolj odvisen od bralcev, postal bolj normalen. Delo, Dnevnik in Večer pa bi tako prenehali izhajati tisti hip, ko bi se ukinila socialistična praksa delitve po uradih in javnem sektorju na račun davkoplačevalskega denarja.

Odnosi z NSi in SLS so bili na trenutke v zadnjih mesecih zelo napeti. Včasih k temu pripomorejo tudi mediji, ki opazno podpirajo politiko vaše stranke, kritizirajo pa politiko drugih dveh pomladnih strank. Posebej pa izstopa portal, ki ga vodi kandidat za poslanca na vaši listi, ki z nekaterimi populističnimi objavami, vsake toliko časa povzroča burne reakcije v javnosti. Npr. v teh dneh z zgražanjem nad objavo zapisa Lojzeta Peterleta ali glede sodelovanja omenjenih dveh pomladnih strank na okrogli mizi z Mirom Cerarjem. Kako gledate na slog objav in nasploh na delovanje tega portala?

Vaše vprašanje je zelo podobno vprašanju, ki mi ga je med vojno leta 1991 zastavil novinar italijanskega časopisa Il Piccolo, ki je navijal za enotno Jugoslavijo. Vprašal me je, zakaj ne obsodim streljanja s strani pripadnikov TO na kolono JLA nekje na Primorskem, češ da so s tem kršili premirje. Ni ga motilo, da so v istem času letala JLA bombardirala RTV oddajnike in avtomobilske kolone s civilisti, iz Hrvaške pa so v Slovenijo prodirale nove tankovske kolone.

Na dan začetka prestajanja zaporne kazni ste slovenski javnosti v nagovoru na Dobu izrekli tudi vzpodbudo, da moramo “poveličevati ljubezen in ne sovraštva. In še, da moramo v slovenskem javnem prostoru biti strpni”. Ta del nagovora je izredno bogat in morebiti ste z njim na nek način presenetili ogromno število Slovencev, veliko tudi takih, ki vaše včasih izredno ironične in ostre izjave zavračajo do te mere, da na noben način ne želijo sprejeti sicer številnih kvalitetnih in pozitivnih potez vaše stranke, ki jo vodite. Nam lahko ta del nagovora bolj pojasnite, je to napoved spremembe v vašem nastopanju?

Ne gre za nobeno spremembo, ampak za držo, ki jo zastopam od nekdaj. V zadnjem letu sta izšli dve moji knjigi (Za kulturo življenja in Druga republika), v katerih je objavljeno blizu 500 mojih zapisov, komentarjev in javnih nastopov treh desetletij časovnega razpona in vsak se lahko neposredno prepriča o tem, kar sem dejal. Pozabljate pa, da živimo v času, ki sta ga že pred desetletji napovedala Winston Churchill, ko je dejal, da se bo fašizem nove dobe imenoval antifašizem ter George Orwell, ki je dejal, da se v poškodovani družbi resnica razglaša za sovražni govor. Slovenija je danes vsaj z eno nogo v prostoru, ki sta ga oba napovedovala.

Vaša stranka zelo aktivno nagovarja katoliško volilno bazo v zadnjem letu dni. So za to kakšni posebni razlogi? S tem se odmikate od sredinskih volivcev, hkrati pa tudi drugi dve pomladni stranki težko nagovarjata sredinsko volilno telo. Predvsem NSi to v zadnjih mesecih poizkuša, kar pa je za krščansko stranko v specifičnem slovenskem prostoru zelo težka naloga. Kako naj pomlad nagovori sredinsko volilno telo?

Govorite na podlagi posplošenih vzorcev in predsodkov, na podlagi stalnega propagandnega nabijanja skozi celotno poosamosvojitveno obdobje, ko se je skušalo kristjane spraviti v geto. SDS je na vseh volitvah v zadnjih 20 letih volilo vsaj nekajkrat več kristjanov kot npr. N.Si. Tudi, če predpostavljamo, da so vsi volivci N.Si izključno kristjani. Poleg tega je zelo netočno kristjane kar na počez omejiti na nek politični pol in še manj na eno stranko, ki naj bi imela te volivce kar avtomatsko rezervirane, prisvojene. Zakaj tudi po vašem tako imenovani sredinski volivec, ki glasuje za SDS, ne bi mogel biti kristjan? Pristajanje na tezo, da morajo vsi kristjani avtomatično voliti stranko, ki se imenuje krščanska, je popolnoma zgrešeno. To je podobno zatrjevanju Erjavca, da so vsi upokojenci za Desus. Vsi pa vemo, da je na zadnjih volitvah vsaj 75% upokojencev glasovalo za druge stranke in ne za Desus, sicer bi ta na volitvah gladko zmagal. Marsikje v Evropski uniji npr. sploh nimajo stranke, ki bi imela v pridevniku krščanska, pa so verni ljudje tam v večini.

beri dalje ...