Dan pred zaključkom volilne kampanje sem imel priložnost spoznati kandidate stranke, ki s precejšnjim naskokom vodi v vseh predvolilnih anketah. Do tedaj nisem bil prepričan, ali res obstajajo. Morda, sem pomislil, gre zgolj za izmišljena imena, naključno nametana po volilnih okrajih. Za potegavščino v slogu avstralske Smrtno resne stranke, nizozemske Stranke za prihodnost ali madžarske Stranke psa z dvema repoma. Zdaj zdaj nam bodo razkrili karte in priznali, da gre za šalo.

In mi bi, po začetnem šoku, morda celo ogorčenju, bruhnili v smeh. »Seveda«, bi rekli, »kako smo mogli biti tako neumni!« Tisti, ki premorejo manj samoironije, bi le zamahnili z roko: »Saj smo ves čas vedeli.« Saj je bilo vendar od začetka jasno: od imena stranke, napihnjenih anket, ki so se povzpele do 40 % preferenc, pa programa v obliki srednješolske power point predstavitve, repetitivne in norčavo izmuzljive retorike (»Uresničili bomo … v kolikor bodo za to ustrezni pogoji«), anonimnih kandidatov, frizerjev kot ekonomskih svetovalcev.

Bila bi to najbolj dodelana politična potegavščina v zgodovini, naša kultura bi na en mah nadoknadila kronični manko na področju satire, Slovenci pa bi dokončno premagali stereotip o puščobnem, duhamornem in jeznoritem ljudstvu. Uresničil bi se sen naših narodnjakov poznega 19. stoletja in postali bi nekakšni južnjaški Čehi, saj bi Cerarjev eksperiment do popolnosti dovršil švejkovski projekt Stranke zmernega napredka v mejah zakona. S tem pa bi naša država zaslovela po vsej Evropi: znani ne bi bili le po svojih naravnih lepotah in prijaznih ljudeh, temveč po sofisticirani samorefleksivni urbani kulturi.

Foto: Novi glas

Kakovostna satira je namreč vsej kaj drugega kot prazno zabavljaštvo. Podobno kot nespoštljivo obešenjaštvo risane serije South Park ali nesramno prostaštvo dokumentarcev Sache Barona Cohena bi tudi izpopolnjena Cerarjeva različica Stranke zmernega napredka v mejah zakona razgalila marsikaj o naši politični kulturi, naših strahovih, željah, nedoslednostih in predsodkih. V zgodovino bi se vpisala kot najbolj inteligentni in prodorni postmoderni umetniški projekt doslej.

Prikupni novi obrazi Mira Cerarja

Upanje, da bi se Stranka Mira Cerarja izkazala za potegavščino, se mi je razblinilo pred dnevi, ko sem torej imel priložnosti spoznati njene kandidate. Videl sem namreč, da zares obstajajo in da so čisto običajni ljudje iz naših sredin. Predstavljajo najboljši vidik, na katerega je merila krilatica o »novih obrazih«. Ne menedžerski povzpetniki ali rešitelji, temveč navadni državljani, ki so se po dolgih letih antipolitične apatije vendarle angažirali za skupno stvar. Učiteljice, socialni delavci, frizerji, gostinci, sem pa tja kak študent in univerzitetni profesor – vendar med njimi le redko kdo, ki bi v čemerkoli odstopal ali se odlikoval v javni sferi.

Prerez slovenskega srednjega razreda, ki pač odseva njegovo strukturo: večinoma zaposleni v javnem sektorju, mikro podjetniki, med obojne pa je pomešan še kakšen mlad prekerc.

Na stojnicah sem se pogovarjal s temi novimi obrazi. Fajn ljudje. Kandidatke in kandidati so mi predstavili svojo politično vizijo (po programu iz vljudnosti raje nisem spraševal: nisem jih hotel spraviti v zadrego). Na splošno sem spoznal klasične socialdemokrate, še vedno zelo skeptične do kakršne koli bolj liberalne reforme, s pristno empatijo do ekonomskih in družbenih problemov,ki pestijo državo, in brez najmanjšega pojma, kako se jih lotiti. Vendar verjamem, da bodo svoji politični zbeganosti sledili z dobro mero zmernega optimizma.

Glede kulturnih in družbenih vprašanj so se mi zdeli precej liberalni – celo konservativno liberalni. Zasidrani v zdravem pragmatizmu in skepticizmu do skrajnosti, z neko precej nejasno vero v ustvarjalnost kot motor družbenega in gospodarskega napredka. Verjamejo v izobrazbo, inovativnost v praktično znanje. In nimajo najmanjšega dvoma, da mora vse to spodbujati predvsem država. Tudi sicer je iz njihovih izvajanj mogoče zaznati trdno vero v avantgardno vlogo države in njene administracije pri zagotavljanju družbenega in ekonomskega napredka.

V ZDA bi rekli progresivizem, v Evropi pa lahko to brez težav označimo za socialni liberalizem.

Kako to vizijo prevesti v konkretne slovenske razmere, kako jo udejanjati sredi nakopičenih ruševin razpadajočega neokorporativnega sistema, mi niso znali povedati. Sploh nisem prepričan, da so razumeli, kaj jih sprašujem.

Še manj zgovorni so bili, ko sem jih povprašal po konkretnih imenih. Ker je vsaka politika v končni fazi kadrovska politika, je še kako pomembno, na koga se nameravajo nasloniti pri izvajanju svoje vizije. To bi bilo še zlasti dobrodošlo zvedeti, glede na to, da o konkretnih politikah, prek katerih naj se udejanja ta vizija, nisem slišal ničesar, kar bi šlo onkraj malenkostnih volilnih floskul.

»Ne,« mi je dejala prijazna kandidatka. »O konkretnih imenih pa za zadaj nočemo govoriti«. In dodala: »Ravno to me je privabilo v to stranko.« »Da se ne izjasni glede imen potencialnih izvajalcev njenega programa?«, sem nekoliko nejeverno vprašal. »Da: to bi bilo lahkomiselno in neodgovorno. Raje počakajmo na volilne izide in potem bomo razmislili o tem«.

Priznam: nisem prepričan, da je uporabila ravno besedo »lahkomiselno«. Morda se mi je napačno vrinila v spomin zaradi splošnega vtisa, ki sem ga odnesel od pogovora.

Maček v žaklju

Fenomen Cerar je pravzaprav fascinanten. Prvič, odkar spremljam dogajanje na slovenski javni sferi, vidim, kako se velikanska večina intelektualcev, komentatorjev, čivkačev in punditov, onkraj politične delitve v en glas zgraža nad praznostjo politične formacije, ki medtem v blaženi brezbrižnosti do mnenja »razsvetljene manjšine« v anketah leti v nebo.

Razumniki z leve in desne se sprašujejo: kako je mogoče, da so ljudje pripravljeni kupiti takšnega mačka v žaklju? So mar izgubili vso razsodnost? Se ne zavedajo resnosti politične situacije? So postali talci množičnih medijev? Mar lahko po novem televizija že z najbolj banalnim in skrajno prozornim koketiranjem pripomore k zmagi še tako očitno nekvalificiranega novinca?

Zaključek se ponuja sam na sebi: ljudje so ponoreli. Slovenski narodni značaj je sprevržen. Ljudstvo ima oprane možgane. Kar je sicer grozno, je pa po drugi strani res, da spričo popolne bebavosti ljudskih množic v še toliko večjem sijaju zablestijo umi razsvetljene manjšine, ki edina ve, kako stvari stojijo. Škoda le, da je ta razsvetljena manjšina zaposlena v kozmičnem spopadu med partizanci in domobranci, neoliberalizmom in socializmom, fašizmom in komunizmom, kjer je vsakdo, ki noče obveljati za vsegliharja, primoran izbrati svojo stran barikade.

Razdvojeni vikont

Kljub privlačnosti in izvirnosti razlage o poneumljenem ljudstvu in pervertiranem značaju slovenskega človeka bi sam predlagal nek drug model interpretacije. Pomagal si bom s pravljico.

beri dalje ...