Na vseh svetovnih celinah živi več sto tisoč Slovencev oziroma njihovih potomcev. Le-ti naj bi, kot v primerljivih evropskih državah, skupaj z matičnim prebivalstvom v domovini, tvorili enotno in trdno povezano skupnost. Da temu ni tako, je pripisati brezbrižnemu odnosu slovenske družbe in države, ki ne uresničuje lastnih zavez, in razprave o položaju Slovencev po svetu odlaga na obrobje kot nebodigatreba temo. Tako se ustvarja vtis premišljenosti in sistematičnosti takšne prakse.
Slovenci so na različne konce sveta odhajali v različnih časovnih obdobjih, pogosto v večjih valovih. Nekaj pred prvo svetovno vojno, drugi po njenem koncu, tretji po drugi svetovni vojni in v času totalitarnega sistema, ter zadnji v današnjem času. Domovino so v različnih časovnih obdobjih zapuščali iz različnih razlogov. Večinoma jih lahko razdelimo na razloge ekonomske, politične, poklicne, družinske in druge narave. Skoraj vsaka slovenska družina ima zgodbo o odhodu enega ali več družinskih članov v drugo evropsko državo ali na drugo celino v upanju na boljše življenje. Pred in po prvi svetovni vojni so odhajali v tujino predvsem zaradi ekonomskih razlogov, medtem ko so v času komunističnega sistema večinoma kot begunci bežali zaradi političnega preganjanja in sistematičnega kršenja človekovih pravic. V sedemdesetih letih so posamezniki odhajali tudi kot ekonomski migranti. V zadnjih letih posamezniki odhajajo predvsem zaradi poklicnih vzrokov, v prihodnje pa ni izključevati odhodov zaradi pohabljene demokracije in pravne države v slovenski družbi.
Večina med njimi nimajo kakšnega posebnega stika z matično državo, še posebej tisti, ki v domovini nimajo več sorodnikov. Poistovetili so se z novim okoljem v katerem so si ustvarili družine in delovno življenje. Neredki izmed njih bi še naprej radi obdržali stike z matično državo. Veliko jih deluje v slovenskih kulturnih društvih in organizacijah, tako da nekako ohranjajo stike z domovino, četudi govorijo slabše ali sploh ne slovensko. A slednje ni prav lahko, saj je sredstev za poučevanje slovenskega jezika malo. Odgovornost za odtujenost večinskega dela slovenske diaspore lahko primarno pripišemo tudi ravnodušnosti in pasivnem odnosu slovenske države. Takšen odnos zagotovo ni naključen. Je posledica sistematične in skrbno načrtovane politike določenih interesnih skupin v slovenskih državi napram slovenski diaspori. Politika, ki je bila skrbno prenesena v vrsto področnih zakonov in podzakonskih aktov. Diametralno nasprotje nam kažejo izkušnje iz sorodnih držav, kot sta Hrvaška ali Italija.
Če je verjeti nekaterim podatkom, nekaj deset tisoč slovenskih državljanov stalno živi v tujini. Čeprav se ta številka nanaša le na slovenske državljane, je kar veliko nižja od nekaterih ocen, da v tujini živi skoraj pol milijonov slovenskih izseljencev in njihovih potomcev. Verjetno bi bilo potrebno opraviti neko poglobljeno analizo teh številk, saj se poraja občutek, da bi država vendarle morala izoblikovati in uresničevati bolj aktivno politiko približevanja in vključevanja Slovencev po svetu v kulturno, gospodarsko, znanstveno, izobraževalno, kulturno in politično ter verjetno še kakšno področje.
beri dalje ...