Večkrat me pokličejo v hospic. Tam se bolniki poslavljajo od tega življenja in gledajo tja čez. Kaj se skriva za zadnjo uro življenja, kam vstopam, kaj bo potem? To je trenutek negotovosti. Nekaterim obraz zažari ob misli na tisto, kar jih čaka. Tako kot v tem primeru, se tudi na pragu povsem nove izkušnje vedno lahko opazujemo, na kaj takrat pomislimo. Kako doživljamo prehode: iz osnovne šole v srednjo, s fakultete na področje trga dela, iz starega v novo leto, iz samskega stanu v poročenost, iz zdravja v obdobje bolezni, iz blagostanja v revščino? Prehodi prinašajo novost v življenje, in ker jih ne poznamo, tudi negotovost. Ne vemo, kako bo, prihodnost nam je skrita, lahko jo le slutimo.

Občutek o prihodnosti je povezan z domišljijo, s predstavo. Od tega, kako si predstavljamo prihodnost, je odvisno, kakšen odnos imamo do nje. Prihodnosti zaupamo in smo polni upanja, da bo šlo vse prav, tudi če sedaj še ne vemo, kako bo šlo, in niti ne vemo, kaj je tisto ‘prav’. Odkrili bomo na poti. Zaupamo. Mogoče nimamo občutka, da znamo vse, kar bomo potrebovali, toda zaupamo sebi, da se bomo že znašli, da se bomo naučili, kar bo treba, da bomo srečali pravega človeka in pravo skupino, da bomo prišli do pravih informacij ipd. Zaupamo. Upanje izvira iz nezadovoljstva v sedanjosti in prepričanja, da je prihodnost lahko boljša. Pričakujemo, da nas bo nekaj, kar bomo dosegli (rezultati, cilji, stvari, osebe), osrečilo. Pričakovanje prinese vznemirjenje, čudenje in navdušenje, ponudi možnost za spremembo in izpolnitev, rodi upanje. Občutki prebujajo optimizem in energijo, da se še bolj trudimo. Upanje je gibalo življenja.

beri dalje ...