Dvoličnost slovenske politike – pa je popolnoma vseeno, ali je to Alenka Bratušek, Janez Janša, Igor Šoltes, Miro Cerar ali kdo drug, ki se zdaj razdaja volivcem – se kaže v skoraj načrtnem uničenju slovenskega trga kapitala in posledično gospodarstva.

Naj ponazorim: Alenko Bratušek moti, da bi v lastništvo paradržavnih podjetij vstopili investicijski skladi, in skupaj še z nekaterimi somišljeniki v drugih strankah vztraja pri državnem obvladovanju velikih slovenskih podjetij, čeprav je država čedalje bolj zadolžena. V danih razmerah je to približno tako, kot če bi neprestano nosili iste umazane nogavice.

Država pa v njih vztraja, čeprav so že močno usmrajene in zdelane. Posledično država na eni strani nima denarja za druge bolj nujne naložbe, zaradi usmrajenih nogavic pa se tudi vse slabše počuti in ljudje (beri vlagatelji) se ji čedalje bolj izogibajo. Kar pomislite, kako bi se izogibali nekomu, ki se razkazuje v 20 let starih neopranih nogavicah?

Če slovenska politika ne bi bila tako socialistično vase zagledana, bi lahko država imela deleže v marsikaterem velikem slovenskem podjetju in to ne bi nikogar motilo. Tudi denimo Avstrija ima deleže v svojem telekomu, pošti, energetskih holdingih in še čem, podobno tudi Nemčija, Poljska, da o Norveški sploh ne govorim. Toda velika razlika nastopi, ko pogledamo, kaj država s temi družbami počne. Pri nas se hočejo politiki v kvazi fevdalističnem slogu polastiti vsega, kar potencialno prinaša denar, medtem ko so drugje državni deleži izključno portfeljska naložba.

Država zgolj izjemoma posega v njihove aktivnosti, korporativno upravljanje družb ni podrejeno državi in večji zunanji lastniki so seveda zaželeni, saj prinašajo svež denar in znanje.