Veliki inkvizitor klasičnega liberalizma ne more biti ne slovenski levičar ne slovenski desničar
V peti knjigi romana Bratje Karamazovi je zgodba o velikem inkvizitorju, ki v zaporu obišče Jezusa Kristusa. Ta se je v času španske inkvizicije vrnil na zemljo in spet končal v ječi. Veliki inkvizitor pojasni Kristusu realnost časa in tok zgodovine od njegovega odhoda do njegovega vnovičnega prihoda na zemljo. Pove mu, da v puščavi ne bi smel zavrniti treh skušnjav v zameno za svobodno voljo, saj je svobodna volja uničujoča, ker prinaša preveliko breme za ljudi. Ljudje niso dovolj močni, da bi prenesli svobodno izbiro, in to jih potem neizbežno vodi v prekletstvo. Namesto svobodne izbire bi jim moral ponuditi gotovost, namesto nebeškega kruha bi jim moral ponuditi zemeljskega, saj ljudje v svoji šibkosti sami kličejo k zasužnjevanju, če jim to zagotovi poln želodec. In ker so kot patetična in nepopolna bitja obsojeni na večno prekletstvo, naj jim bo vsaj zemeljsko življenje posejano z iluzijo udobja. »Ti daš človeku kruha in človek se ti pokloni, zakaj nič ni bolj neoporečno od kruha,« je ključna trditev, s katero veliki inkvizitor zruši Kristusov boj za svobodno izbiro.
In zdaj mi dovolite, da v slogu velikega inkvizitorja refutiram aplikacijo klasičnega liberalizma v javnem prostoru. Glede na dejstvo, da sem sam zagovornik tega svetovnega nazora, sem do tega tudi upravičen, kajti veliki inkvizitor klasičnega liberalizma ne more biti ne slovenski levičar ne slovenski desničar. Zakaj torej zavrniti takšen svetovni nazor?
1
Zato ker je to tako radikalno nerealna predstava o svetu, da če jo sprejmete, avtomatično preidete v množico, ki definira zgolj rob družbe, in boste, takoj ko zakikirikate, potisnjeni na družbeno margino, ki jo poleg vas sestavljajo še kaki socialisti, marksisti, eko-obsedenci, jogi-newage-privrženci, nacionalsocialisti ali fašisti. Skratka, prevzemanje te filozofije je zagotovo vaša pot v propad. Sicer s plemenitimi nameni plavate proti toku, ampak cunami političnega pragmatizma in vseprisotnega totalitarnega intervencionizma vas bo slej ko prej utopil.
2
Malo je tistih, ki sebe imenujejo klasični liberalci in nimajo manično jehovskega pogleda. Še huje, delujejo kot kumrovška šola in, če smo iskreni, to ni ravno zagotovilo za dobro družbo. Na vse imajo pripravljen metafizičen odgovor. V stilu »ne vem, kaj je dejansko vprašanje, ampak zagotovo je odgovor v pravni državi, nižjih davkih in podjetniški iniciativi«. Takšni tipi zelo kmalu postanejo neznosno dolgočasni, sčasoma tudi zagrenjeni, saj je svetu le malo mar za njihove rešitve, ves čas pa so utrujajoče pridigarski. Še več: če se lahko širi ideologija, za katere zagovor je zadosti poznati vsega tri stavke, to že ne more biti dobro. Res je, da so najelegantnejše in najbolj učinkovite tiste formulacije, s katerimi opisujemo svet okrog nas na najbolj enostaven način, toda to, kar se dogaja med libertarci/zagovorniki klasičnega liberalizma, postaja pospešena degeneracija ideološke platforme in neznosen redukcionizem.
3
Bodimo iskreni, filozofija, ki zaokroža ekonomski liberalizem, je logično konsistentna in v svoji enostavnosti zelo lepa. Je pa odvisna od nekaterih metafizičnih mašil. Ključno klasično liberalno mašilo je pravna država. Vse eksternalije, vse stranpoti, ki se pojavijo v naravi, in vse logične deviacije tržnega mehanizma bodo po prepričanju liberalcev odpravljene, če začne delovati pravna država. Ampak realno je, da pravna država ne deluje – in tudi ni mogoče z absolutno gotovostjo trditi, da bo nekoč delovala. Povedano drugače, pravna država je takšna, kakršna je, in ne more rešiti več, kot pač reši v vsakem danem trenutku, čakanje na »pravo« pravno državo pa je enako kot čakanje socialistov na prihod komunizma. Tudi če bo pravna država, dobesedno preslikana iz teorije klasičnega liberalizma, kdaj obstajala, to še ne pomeni, da bo konec vseh deviacij tržnega mehanizma – oziroma da bodo tedaj interakcije med posamezniki tako zavarovane, da zunanje (politične) intervencije ne bodo vzpostavljale realnosti, ki bi bila identična današnji – in bo to pomenilo povrnitev k naravnemu redu, ki naj bi bil prosti trg.
