Objavljamo prepis dela magnetograma nastopa poslanca Janše na seji parlamentarnega odbora za nadzor tajnih služb, ki ga je poslanka Korče označila za neprimernega v demokratični družbi. Da naj bi poslanec grozil z maščevanjem, ko se bo zavihtel na oblast, je izjavila kmalu po končani seji. Poslanec Janša je zahteval, da se umakne stopnja tajnosti z […] The post Kaj je v resnici povedal Janša, da je tako prestrašil Jerco appeared first on Časnik.

Glavno vlogo je odigral takratni deželni svetnik stranke Slovenske skupnosti Mirko Špacapan, ki je s pomočjo deželnega tajnika Damijana Terpina in člana deželnega tajništva Andreja Berdona uspel zbrati dovolj konsenza, da je bil omenjeni 28. člen deželnega volilnega zakona marca 2007 tudi odobren. Deželni volilni zakon za izvolitev Deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine vsebuje člen 28, ki omogoča olajšano izvolitev slovenskega predstavnika. Gre za edino zakonsko določilo v Italiji, ki uspešno omogoča slovenski narodni skupnosti v FJK, da si samostojno izvoli svojega predstavnika v deželno zakonodajno telo. Kako je do tega člena prišlo, kakšna so bila nasprotovanja, težave in številna posvetovanja, je povzeto v dokumentarcu Za slovenski glas, ki ga je režiral mladi Daniel Peteani iz Podgore. Za slovenski glas Dokumentarec je nastal v sklopu projekta Zastavimo skupne moči za skupne cilje ob 10. obletnici smrti dr. Mirka Špacapana, ki ga je finančno podprla Avtonomna dežela FJK s sredstvi iz zaščitnega zakona in vsebuje pričevanja glavnih takratnih političnih akterjev na ravni dežele in slovenske narodne skupnosti. Dogodki so se odvijali v drugi polovici leta 2006 in v prvih mesecih leta 2007, v obdobju, ko je slovenska narodna skupnost v FJK imela v Deželnem svetu kar pet svetnikov, ki pa so o členu za olajšano izvolitev slovenskega predstavnika imeli različna mnenja in stališča. Marca 2007 odobren 28. člen deželnega volilnega zakona Glavno vlogo je odigral takratni deželni svetnik stranke Slovenske skupnosti Mirko Špacapan, ki je s pomočjo deželnega tajnika Damijana Terpina in člana deželnega tajništva Andreja Berdona uspel zbrati dovolj konsenza, da je bil omenjeni 28. člen deželnega volilnega zakona marca 2007 tudi odobren. Poleg Mirka Špacapan, ki je istega leta umrl zaradi hude bolezni, v dokumentarcu nastopajo takratni deželni predsednik Riccardo Illy, bivši deželni svetniki Tamara Blažina, Igor Kocijančič, Igor Dolenc, Cristiano Degano in Bruna Zorzini Spetič, že omenjena Damijan Terpin in Andrej Berdon ter sedanji deželni svetnik SSK Igor Gabrovec. Slednji je bil aprila 2008 prvi izvoljen na podlagi omenjenega člena ter nato po isti poti potrjen leta 2013 in 2018 [več]

Kulturne potrebe naših oblastnikov se začnejo v Stožicah, končajo pa na Kongresnem trgu. Samo džamijo so si zgradili s katarskim denarjem in s tem je menda slika najlepšega mesta v očeh politikov popolna. Betonska bloka sredi Ljubljane, ki naj bi bila osrednji spomenik žrtvam vojn in revolucij, sta simbol in trdi lupini izvotljene slovenske kulture. Novi privilegiji v specifični ambulanti Zahteva po specialistični ambulanti za kulturnike, ki jo naslavlja na državno oblast sindikat SVIZ, je nesramno izsiljevanje za nove privilegije. Privilegije za zaposlene in samozaposlene v kulturi, za tiste, ki imajo redne plače in za povrh še honorarje po avtorskih pogodbah, kot tudi za tiste, ki imajo dostop do bankomata na Maistrovi ulici. Povsem na mestu je najprej vprašanje, kateri zdravnik specialist naj bi bdel nad specifičnimi boleznimi kulturnikov. Je to fiziater ali psihiater ali nekdo tretji? Specialist za medicino dela seveda ne bo pravi, ker kulturniki ne delajo, ampak ustvarjajo. Odpira se še vrsta vprašanj. Ali gre za bolezensko stanje, če kulturniki ne zamenjujejo noči za dan, če do zgodnjih jutranjih ur ne iščejo umetniških navdihov v klubih in barih? Ali je bolezensko stanje, če kdo od kulturnikov ni levičar, zavrača multikulti teror in je pristaš tradicionalnih vrednot? Kakšen naj bo urnik ambulante, da ne bo motil ustvarjalnih procesov pacientov? Se bodo v specifično ambulanto lahko zatekali tudi člani amaterskega gledališča z Gregorčičeve ulice, ki pod vodstvom diplomiranega igralca požrtvovalno uprizarjajo neverjetne dvorne spletke? Še zlasti je ogroženo zdravje igralke cvernologinje, ki z nadčloveškimi napori igra tri vloge: infrastrukturo, kohezijo in v prostem času še šolstvo. Kulturniki so menda borci Menda so kulturniki borci, saj sami o sebi pravijo, da se borijo za lepši, boljši in pravičnejši svet. Žal se njihova prizadevanja često izkažejo za cesarjeva nova oblačila. No, ker naj bi bili borci, jim po analogiji iz rajnke države pripada posebna zdravniška nega. V mojih mladih letih so bile namreč v zdravstvenih domovih posebne ambulante, ambulante za borce. V njih so imeli privilegije tisti, ki so se vede ali nevede borili na pravi strani, pa tudi tisti, ki so s pričami dokazali, da naj bi med vojno dali pomemben prispevek k zmagi partizanov in revolucionarjev. Privilegija posebnih ambulant za borce danes ni več, ostali pa so privilegiji pri pokojninah in dodatnem zdravstvenem zavarovanju borcev in njihovih sopotnikov do tretjega roda. Borci športniki so si že izborili privilegij v izjemnih pokojninah in samo vprašanje časa je, kdaj v bitki za izjemne pokojnine zmagajo tudi borci kulturniki. Porazen nivo kulture V samostojni Sloveniji imamo neverjetno veliko ljudi, ki se poklicno ukvarjajo s kulturo in živijo od kulture. Njihov rezultat je često zelo pičel in vpliv na narod zelo medel. Slovenci tako postajamo vse manj kulturni, saj se zadovoljimo z vsakršnim burkaštvom in plažo. Kdor si upa podvomiti v rokohitrske kulturne dosežke naših umetnikov in umetnjakarjev, izpade čudak. Na odre gledališč in oper ne moremo ali ne znamo postaviti nobene predstave brez gostov iz tujine. Na vsakem koraku v ospredje sili kultura iz južnih držav. Kulturne ustanove vodijo nekompetentni ljudje z veščino politične korektnosti. V treh desetletjih v Ljubljani nismo zgradili ene same reprezentančne zgradbe za nacionalno kulturo, ne gledališča ne muzeja ne knjižnice ne cerkve. S tem se nehote razgaljajo kulturne potrebe naših oblastnikov, ki se začnejo v Stožicah, končajo pa na Kongresnem trgu. Samo džamijo so si zgradili s katarskim denarjem in s tem je menda slika najlepšega mesta v očeh politikov popolna. Betonska bloka sredi Ljubljane, ki naj bi bila osrednji spomenik žrtvam vojn in revolucij, sta simbol in trdi lupini izvotljene slovenske kulture. Kulturni dosežki ljubljanske Drame Pobegnil sem s predstave v ljubljanski Drami. Pol ure »kulture« mi je bilo tokrat več kot dovolj in sem se izognil trpinčenju v nadaljnjih dveh urah in pol. Za avtorski projekt Pogovori o ljubezni, ki ga je režiral Jernej Lorenci, so si besedilo izmislili kar ustvarjalci predstave sami. Ta kulturni »presežek« je koprodukcija Drame SNG in Kraljevega gledališča Zetski dom Cetinje. Igralci, ki so iz vseh vetrov, govorijo v albanščini, črnogorščini, italijanščini, angleščini in celo v slovenščini! Z dolžnim spoštovanjem lahko gledamo na commedia dell´arte (italijansko improvizirano gledališče iz 16. stoletja), ampak ta nikakor ne sodi na osrednji nacionalni oder v enaindvajsetem stoletju ... [več]

Strah pred smrtjo se navezuje na strah pred izgubo zdravja. V okolju, kjer ni lakote in vojne, je na tretjem mestu strah, da bomo prišli v roke krivičnemu sodniku, o kakršnem je Jezus pripovedoval v današnji evangeljski priliki. Vsi trije strahovi pa se stikajo v grožnji, da bi evtanazija postala naša zadnja izbira, ali celo neprostovoljna usoda, ker nam bi jo z zvijačo a zakonito vsilili. Evtanazija stičišče treh velikih strahov: pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom Evtanazija prerašča v eno od velikih tem sodobne družbe Lahko se sicer sprenevedamo, da je ta trenutek prva skrb politike in gospodarstvenikov globalno ohlajanje gospodarstva. V razpravi o tej temi se mnogi obnašajo, kot da ne bodo nikoli stari, kot da evtanazija, v kateri se stikajo strahovi pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom, ne bo nekega dne tudi njihovo najbolj osebno in dramatično vprašanje. Evtanazija kot Damoklejev meč visi nad vsemi, revnimi in bogatimi, preprostimi in izobraženimi, kralji in smetarji. Ker je evtanazija stičišče treh velikih strahov, ki segajo prek okvirov mišljenja in čustvovanja, je brez navezave na vero nemisljiva. Ko govorimo o evtanaziji, nujno govorimo tudi o veri, pa naj evtanazijo od vere še tako odrivamo. Zato je še kako na mestu Jezusovo vprašanje v današnjem evangeliju: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Prav ob vprašanju evtanazije se bo v prihodnje razplamtel spopad med tistimi, ki bodo evtanazijo in odgovor na vse tri strahove povezovali z vero in tistimi, ki bodo vse naredili, da bi vero iz teh vprašanj izključili. Na smrt obupani ljudje so dobra poslovna priložnost Kdo so tisti, ki hočejo vero izključiti? Enega lahko identificiramo na osnovi podatka, da je v ameriški zvezni državi Oregon po sprejetju zakona, ki dovoljuje samomor z zdravniško pomočjo, cena odmerka zdravila secobarbital, ki se za to največ uporablja, poskočila s 150 $ na 2.800 $. Zgrožena nad tem podatkom je Jožica Grgič, novinarka Dela, zapisala: »K vragu gre svet, v katerem so na smrt obupani ljudje dobra poslovna priložnost« (Delo, 15. 10. 2019, str. 11). Ni čudno, da število evtanazij in samomorov z zdravniško pomočjo narašča. Tako so na Nizozemskem leta 2003 opravili 1815 evtanazij, leta 2017 pa 6585. To je kar 4,4 odstotka vseh smrti. Večina so bili bolniki z rakom, zadnja leta pa strmo narašča delež bolnikov z nevrološkimi, srčno-žilnimi in pljučnimi ter demenco in drugimi duševnimi boleznimi (prav tam). Zdravnik dr. Matjaž Zwitter v knjigi Pogovarjamo se o evtanaziji piše, da praksa v državah, kjer so evtanazijo uzakonili, kaže, da se število usmrčenih povečuje, kar pomeni, da k evtanaziji pristopajo vse bolj sproščeno in tudi z ohlapnejšimi merili. Tako se je možnost evtanazije za bolnike s telesnim trpljenjem razširila na bolnike s psihičnim trpljenjem, na Nizozemskem tudi na bolnike z demenco in duševnimi motnjami. Prav to sem imel v mislih, ko sem evtanazijo uvodoma povezoval s strahom pred krivičnim sodnikom, ki bo odločal brezvestno, ne oziraje se na strah božji in na moralni imperativ, ki izhaja iz osebne vere, pač pa bo v nasprotju z vsem tem pokoren interesom kapitala. Ko izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov Uzakonitev evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo prinaša pomembne premike v medčloveških odnosih. Ko družba sprejme takšen način umiranja, se lahko pojavijo pritiski, naj se stari, bolni in umirajoči umaknejo. Izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov, zaradi česar se lahko začne dogajati to, kar je opazno na Nizozemskem, da narašča število samomorov brez zdravniške pomoči, ugotavlja dr. Zwitter (onkolog, profesor etike na Medicinski fakulteti v Mariboru, ki nasprotuje E). V državah, ki evtanazijo dovoljujejo, je evtanazija po Zwittrovih beseda ukrep, s katerim bolnika na njegovo izrecno željo zdravnik usmrti. Običajen postopek je, da bolnik najprej prejme pomirjevalo, nato pa mu zdravnik v žilo vbrizga visok odmerek uspavala. Smrt navadno nastopi v eni uri. Pri samomoru z zdravniško pomočjo pa bolnik najpogosteje dobi recept za smrtonosna »zdravila«, ki jih nato vzame sam, pri čemer zdravnik ni nujno navzoč. Običajno bolnik najprej vzame zdravilo proti slabosti in nato popije sok, v katerem je prej raztopil visok odmerek uspavala. Smrt nastopi v nekaj urah, ni pa redko, da se samomor izjalovi. V razlagi pojmov, ki opredeljujejo evtanazijo, Zwitter omenja še pasivno evtanazijo, ki je v opustitvi neutemeljenega intenzivnega zdravljenja v brezupnih primerih. To je po Zwittrovem mnenju strokovno in etično pravilno ravnanje in dejansko ni evtanazija.   Kolikor mi je znano, se je za opustitev neutemeljenega intenzivnega zdravljenja odločil tudi sv. Janez Pavel II. [… več]

Zaradi korupcije na državni ravni Slovenija že leta stoji na mestu – STAGNIRA. Kaj pomaga gospodarska rast, če je naš državni, javni sektor prava ponikalnica. Oblastna klika se po nekajletni konjunkturi pred svetom ponovno hvali, kako smo uspešni. Govorijo o zgodbi o uspehu, a če bi vsaj malo pogledali naokrog, bi videli, da nas prehitevajo tako Čehi kot Slovaki in Madžari. Ne bi se čudil, če bi bilo  čez nekaj let med njimi tudi Albanci. Sledenji zelo gotovo, le če bodo uspešno zajezili korupcijo. Če bi se ljudje tega bolj zavedali, režimski mediji se trudijo, da bi nam to prikrili, bi nas bilo na protestih gotovo več. Tako pa je večina zadovoljna že s tem, da ni slabše. Nekateri so zadovoljni že s tem, da so bili letos na hrvaški obali celo en dan več kot lani, upokojenci pa so spili kavico več na mesec. »Andrej, so vam po vseh teh letih vrnili računalnike, ki so vam jih ob hišni preiskavi zaplenili?« Preden se lotim pravih vzrokov za stagnacijo, moram odgovoriti na vprašanja, ki jih še vedno dobivam, če le stopim na ulico: »Andrej, so vam po vseh teh letih vrnili računalnike, ki so vam jih ob hišni preiskavi zaplenili?» V nekem smislu imata naslovna tema in moja zgodba skupno točko: nedelovanje institucij nadzora. A, o tem kasneje.Da odgovorim naključnemu radovednežu z ulice, potem pa nadaljujem z mojo zgodbo: »Ne! Oziroma samo prazne škatle brez diskov, ki jih je ‘uzela magla’, so vrnili.« In to po tem, ko sem posumil, da so na datotekah kaj dodajali oz. prirejali v času, ko so pol leta zaman iskali corpus delicti – ‘dekle v hlačah, zgoraj pa brez’. Na to sem posumil ravno zato, ker se je izkazalo, da je do potvarjanja že prišlo pri listinah, ki so služile kot osnova za odobritev preiskave. Vedel sem, da me ne morejo obtožiti, nisem pa si pa mogel misliti, da bo postopek trajal toliko let. Šokantno je bilo tudi spoznanje, česa vsega so zmožni Pravzaprav so to besede mojega očeta, prof. Božidarja Magajne. Že davno nazaj mi je rekel tudi tole: »Res so potomci ‘bivših’ mlajši, nova generacija. Ja, res so to že vnuki in nečaki, a stare metode so ohranili. Sicer ne v rdeči, krvavi barvi, ampak zavite v celofan demokracije in pravne države. Države, ki so jo ugrabili , privatizirali, čeprav so nam v času enopartizma trobili o odpravi privatne lastnine. Monopol nad oblastjo in okoriščanje je prikrita stalnica tega novega razreda.« Tako je ‘novi razred’ deloval v preteklosti. Vsi, ki se mu niso pokorili, so imeli težave. V tem kontekstu je zanimiva tudi zgodba sorodnika, psihiatra in pisatelja dr. Bogomirja Magajne, ki je kot medicinec zdravil ranjene tigrovce. Te naše in tudi v Evropi prve antifašiste. Kar pa za novo oblast, ki ni marala zaveznikov Angležev, ni bila odlika, prej obratno. Če sem malce sarkastičen: TIGR je bil edina ‘zver’, ki so jo komunisti preganjali. Namreč ‘zaščiten kot medved’ še danes velja tudi za volkove. Novi razred je tudi naslov knjige Milovana Đilasa. Novi razred – po sestopu z oblasti pa bo naslov knjige, ki jo pripravljam. »Pa kva je zdej babe, al nej še sam lovim lopove ? Jest sm premier in ne pulcaj!« In kako danes prepoznamo ta ‘novi razred’, oz. rdečo buržuazijo, kot jo je imenoval Đilas, čeprav v novih in novih preoblekah. V dvorani Stožice vsako leto prepevajo bandiera rossa in mahajo s peterokrako, rdečo zvezdo, zunaj na parkirišču pa se bleščijo srebrne Mercedesove zvezde. Jasno, samo najnovejše modele postavijo na ogled, da ‘raja’ ve, kdo so na oblasti [… več] 

Na Selih pri Kamniku smo Slovenci dobili umetnino, ki nezgrešljivo spominja na predsednika Donalda Trumpa. Avtor je bil nedvomno duhovit in ima seveda vso pravico, da karikaturira sedanjega ameriškega predsednika. Četudi tu in tam predsednik Trump naredi ali izreče kaj všečnega katoliškemu ušesu, je seveda še veliko več problematičnega – tudi, če predsednika Trumpa ne demoniziramo na način, kot to počno slovenski mediji. Toda kaj bi se zgodilo, če bi takšno umetniško karikaturo nekje v Sloveniji postavili aktualnemu ruskemu predsedniku Putinu? Če se je skulptura pri Kamniku inspirirala pri Kipu svobode, kaj bi lahko navdihnilo avtorja Putinovega spomenika? Ruska babuška? Ruski medved? A morda Putin spomenik/spomenike že ima: predimenzioniranemu spomeniku ruskim vojakom na Žalah se je letos pridružil še en v Šmartnem. Ta “odprtost” Slovenije za rusko interpretacijo zgodovine ni ušla mediju Russia Beyond (v slovenski različici), ki ga mnogi imajo za propagandno roko ruske države. Propagande, ki se zlahka prelevi v dezinformacije in v to kar strokovnjaki danes imenujejo hibridno delovanje, torej skupek dejavnosti, manj ali bolj agresivnih, katerih namen je zaobrniti geopolitični kurz držav v ruskem bližnjem in daljnem sosedstvu, v prid Rusije in stran od Zahoda. Članstvo v EU in NATO pomeni opredelitev RS za vrednote, ki žal niso vrednote Rusije Po obdobju ministra Erjavca želi minister dr. Cerar “uravnotežiti” našo zunanjo politiko. Toda tudi ta pristop še vedno kaže na pomanjkljivo razumevanje dejstva, da članstvo v EU in NATO ni le simbolično, ampak da pomeni opredelitev Republike Slovenije za vrednote, ki jih ti organizaciji zagovarjata. Ki pa žal niso vrednote Rusije. Poleg tega se intenzivni dvostranski stiki z Rusijo nespretno nadaljujejo. Celo bivši veleposlanik Roman Kirn, ki mu zagotovo ni mogoče očitati desne pristranskosti, je opozoril, da je bil nedavni obisk vladne delegacije s premierom Šarcem na čelu slabo pripravljen, saj je premiera pravzaprav postavil v senco župana Jankovića. Ne moreš imeti malo enih in malo drugih vrednot. Navsezadnje smo člani EU in zavezniki v NATO. Putinova Rusija s problematično zakonodajo, še bolj z njenim spornim izvajanjem ter z manipulacijo represivnega aparata preprečuje opoziciji nastop na volitvah, opozicijskim voditeljem nalaga drakonske kazni za minorne prestopke ali pa jim te preprosto podtakne. Če se udeležite demonstracij vam lahko zagrozijo, da vam bodo socialne službe odvzele otroka. Organizirani kriminal, s katerim je Putinov režim vzpostavil posebno obliko sobivanja lahko poskrbi, da opozicijski voditelj tudi izgine. Ruske tajne službe so aktivne po svetu (Skripal). Z neba nad delom Ukrajine, ki ga nadzirajo pro-ruske sile, je bilo sestreljeno malezijsko potniško letalo. Ne nazadnje – kar bi moralo prepričati našo levico – Putin izvaja diskriminacijo LGBT populacije (kar nikakor ni v skladu s pogledom Cerkve). Rusko pojmovanje demokracije in pravne države je torej zares drugačno od evropskega. Glede tega se ne moremo slepiti. ZDA ostajajo delujoča parlamentarna demokracija Ameriški predsednik Trump ima problematične poglede na ženske, migrante in na mednarodno ureditev, a ZDA ostajajo delujoča parlamentarna demokracija, ki spoštuje človekove pravice in kjer morebitne zlorabe oblasti dobijo svoj sodni epilog. Liberalna New York in Kalifornija se lahko na predsednikov konzervativizem povsem požvižgata. O predsedniku Trumpu lahko po mili volji govorite karkoli, brez posledic. In Beli hiši ne pade na misel, da bi s policijo ovirala prireditve potencialnih predsedniških kandidatov (četudi morda poskuša tuje državnike pripraviti do tega, da bi našli o njih kaj spornega, kot se je to najverjetneje zgodilo nedavno z Ukrajino). Slovenija ni neposredna soseda Rusije, nima ruske manjšine, ne travme ruske okupacije. To ji je res lahko v pomoč za neproblematične, kolikor je mogoče prijateljske odnose z Rusijo, s katero je pač potrebno voditi dialog in upati, da bo ta nacija – ki je po svojem bistvu zagotovo evropska – nekoč spet našla pot nazaj do Evrope in jo tudi dejansko lahko spet oplajala. Dejansko – ne le z navideznim zavzemanjem za krščanske vrednote. Kar je problematično je, da je količina ruskega vpliva, ki ga prek na videz nedolžnih, na kulturo in spomin vezanih pobud slovenska politika dopušča v državo tolikšna, da že lahko vpliva na dejansko (in ne le verbalno) zavezanost vrednotam EU in NATO in na našo mentalno umeščenost na Zahod. Temu mehkemu vplivu gre dodati morda še pomembnejše ekonomske vzvode: naša navezanost na ruski plin, Mercator v rusko-hrvaških rokah, lastništvo nepremičninskih in turističnih podjetij s strani ruskih državljanov pri nas, vloga ruskih bank itd. Ruskemu prodiranju sledi Kitajska, tudi pri nas. Brez velikega pompa in solzavih debat o nacionalnem interesu je bilo Kitajcem prodano Gorenje, “naš ponos”. Kot da izkušnja z mariborskim letališčem ne bi bila dovolj … Drsenje Slovenije na Balkan Nekaj podobno problematičnega za našo vrednostno in geopolitično orientacijo se nam dogaja z našim drsenjem na Balkan. Zahodni Balkan ostaja prioriteta naše zunanje politike, namesto, da bi se predvsem posvetili iskanju zaveznikov v EU [… več]