M.Tomšič za Reporter: Ob pojavu več sorodnih strank bo nevarnost kanibalizma
Spletni Časnik

Sobota, 4. junij 2016 ob 00:01

Odpri galerijo

Primčevo gibanje bo po pričakovanju nagovarjalo predvsem konservativno usmerjene državljane, tiste, ki zagovarjajo tradicionalne, na krščanstvu utemeljene vrednote. Ob tem je precej socialno obarvano. Takšno ima resne možnosti ne samo za to, da pride v parlament, ampak da se razvija kot upoštevanja vredna politična sila. […]

M.Tomšič za Reporter: Ob pojavu več sorodnih strank bo nevarnost kanibalizma - Časnik

Doniraj! Sorodni prispevki: U. Urbas, PlanetSiol: Razmere za lažne preroke Eden od lažnih upov, ki sam po sebi nikakor ne zagotavlja rešitev, je nastajanje novih strank z imeni, ki se poskušajo prodati volivcem kot novi... M. Tomšič, PlanetSiol: Mit o očiščenju politike Korupcija ne obstaja […]

Zadnje objave

Mon, 18. Nov 2019 at 06:24

0 ogledov

Kraljestvo za sredino
Najprej moram povedati, da bo Nova Slovenija, če se bo dejansko zasidrala v sredini, kot je zdaj, po kongresu, tudi uradno njen cilj, naredila slovenskemu političnemu prostoru eno največjih uslug sploh. Zato bi ji na tej točki morali zaželeti vso srečo. Dve prednosti preboja v sredino To bi namreč pomenilo, da bi se tehtnica med […] The post Kraljestvo za sredino appeared first on Časnik.

Mon, 18. Nov 2019 at 05:39

0 ogledov

Proces približevanja naše države EU standardom je bil neuspešen
Treba bo stopiti skupaj, tako kot so to storili Japonci v 60. letih 19. stoletja po spoznanju, da jih je skorajda 200-letna izolacija oddaljila od razvitega sveta. Na to je simbolično opozoril tudi g. Mussomeli, ko je postavil spomenik vsem žrtvam državljanske vojne pred ameriškim veleposlaništvom. The post Proces približevanja naše države EU standardom je bil neuspešen appeared first on Časnik.

Sun, 17. Nov 2019 at 06:30

28 ogledov

Teološka fakulteta in stota obletnica delovanja Univerze v Ljubljani
Univerza v Ljubljani (UL) letos praznuje svojo stoto obletnico delovanja.  Teologi so odločilno prispevali k njeni ustanovitvi. Zgodovinar Metod Mikuž že v Zborniku ob petdesetletni leta 1969 pravi, da so bili »prav teologi tisti, ki so pokazali Vseučiliški komisiji, edino pravo pot, da je treba – če so na razpolago kvalificirani učitelji – iskati rešitev vprašanja ljubljanske univerze le na domačih tleh.« Brez njih po njegovem univerze ne bi ustanovili pravočasno; če pa se to ne bi zgodilo, bi je v Beogradu pozneje sploh ne bi potrdili. Večina takratnih slovenskih intelektualcev se je zavedala, da je univerza odločilnega pomena za oblikovanje slovenske kulture in znanosti oziroma njene narodne samobitnosti. Univerza v Ljubljani in njene katoliške korenine Bila pa je za nekatere takrat moteča – in zdi se, da še je danes, zaradi Teološke fakultete (TEOF) oziroma njenih katoliških korenin in vezi. A te so bile – in so v marsičem še danes – sestavni del ali celo temelj slovenskega narodovega življenja. Že takrat pa so liberalistični in porajajoči se komunistični krogi na tem narodno-življenjskem področju skušali izriniti tisočletno katoliško izročilo  in uveljaviti na izključujoč način svoj (laicistični) primat. Čas pa je bil ugoden in zrel – podobno je bilo leta 1990 za samostojno Slovenijo –, da se univerza takoj ustanovi in to se je zgodilo tudi po zaslugi, vplivu in dejavnosti profesorjev TEOF in širših katoliških krogov na čelu s politikom dr. Antonom Korošcem. Teološki profesorji in katoličani so razumeli univerzo kot pomemben člen narodove samostojnosti. Lambert Ehrlich je že za časa študija v Innsbrucku uvidel tesno povezanost odpada od vere z odpadom od narodne skupnosti. O pomenu univerze za narod sta bila ob kasnejših pritiskih soglasna teolog in rektor univerze prof. dr. Franc Ks. Lukman in ljubljanski škof Jeglič, ki sta leta 1927 dala izjavo, da je »Ljubljanska univerza ‘Slovencem veličasten simbol osvoboditve in ter priznanja njihove  enakopravnosti in narodno-kulturne individualnosti …« Vodilna vloga teologov za narod, univerzo in teološko fakulteto Vodilno vlogo za narod, univerzo in teološko fakulteto potrjujejo že sama imena teologov, ki so delovali  v občutljivem in zahtevnem obdobju narodnega uveljavljanja, čeprav so to kasnejše razmere skušale zabrisati ali celo omadeževati: Religiolog Lambert Ehrlich je bil trikrat dekan, ekleziolog in ekumenski strokovnjak Franc Grivec prav tako. Profesor dogmatike Franc Ksaver Lukman je bil petkrat dekan in enkrat rektor univerze. Pravnik  Gregorij Rožman je postal ljubljanski škof med leti 1930-1959; biblicist Matija Slavič je bil dvakrat dekan in dvakrat rektor; zgodovinar in patrolog Josip Srebrnič, enkrat dekan ter škof na Krku,med leti 1923-1966. Profesor moralne teologije Josip Ujčič je bil dvakrat dekan, nato beograjski nadškof 1936-1964; filozof Aleš Ušeničnik trikrat dekan, enkrat rektor. Njegov starejši brat Franc Ušeničnik je bil profesor liturgike in pastoralne teologije ter prvi teološki dekan v okviru univerze; profesor cerkvene zgodovine in prava Janez Ev. Zore je bil prej prefekt v Zavodu sv. Stanislava. Vsi izstopajo kot znanstveni, kulturni in narodni delavci. Koroški rojak Ehrlich, sodelavec jugoslovanske komisije na versajskih pogajanjih, je mednarodno priznani poznavalec religij(e), duhovnik za študente (akademike), delavec za neodvisno univerzo in mučenec za samostojno Slovenijo. Slabo je Slovencem poznano odmevno mednarodno vrhunsko znanstveno in strokovno delovanje prijatelja Slovanov Franceta Grivca, organizatorja simpozijev na Velehradu na Češkem in zavzetega delavca za ekumensko Cerkev. Franc Ksaver Lukman poznavalec cerkvenega nauka,urednik, prevajalec očetov, organizator in vplivni univerzitetni profesor je bil rektor UL v zahtevnem času iskanja novih prostorov UL. Poleg Ušeničnika je sodeloval tudi pri pripravi za ustanovitev Slovenske akademije znanosti. Rožman nam je sicer poznan kot ljubljanski škof, odmevne so tudi njegove razprave glede splošnega cerkvenega prava ter vprašanj koroškega plebiscita in konkordata v Jugoslaviji. Matija Slavič odigral pomembno vlogo na versajski konferenci Matija Slavič profesor, biblicist, strokovnjak in prevajalec sv. pisma in državnik je odigral pomembno vlogo na versajski konferenci kot strokovnjak za Prekmurje; bil je dekan in rektor v zahtevnih obdobjih univerze. Zgodovinar in patrolog Srebrnič je kot zapisnikar podkomisije za TEOF deloval z vso osebno predanostjo. Bil je dekan in tudi vesten sodelavec Bogoslovnega vestnika z razpravami o starejših cerkvenih očetih, bil od leta 1920 tudi predsednik Leonove družbe, krščanske znanstvene ustanove ter soorganizator 5. Katoliškega shoda 1923 v Ljubljani. Josip Anton Ujčič, moralni teolog se je odlikoval z mednarodnim delom na tem področju skupaj z avstrijskim teologom dr. Seiplom, ki je bil zvezni kancler in razpravami o grehu in drugih moralnih vprašanjih. Kot vršilec dolžnosti  predsednika Jugoslovanske škofovske konference si je prizadeval za ureditev odnosov med vodstvom nove komunistične državo in Cerkvijo v »zadnji fazi revolucije« po letu 1952. Aleš Ušeničnik je bil priznani filozof, član rimske Akademije sv. Tomaža, pisec številnih znanstvenih in drugih del, 50 let odločilni krščanski kulturni voditelj, rektor, dekan in soustanovitelj Slovenske akademije znanosti (1938). Med trojico podkomisije teološke fakultete: Zore, Aleš  Ušeničnik je bil tudi njegov starejši brat France pastoralist in liturgist, pisec številnih člankov ter Pastoralnega bogoslovja. Janez Ev. Zore je bil najprej prefekt v zavodu sv. Stanislav, nato profesor cerkvene zgodovine, poverjenik pri slovenski narodni vladi za bogočastje ter vpliven član pri ustanavljanju Univerze. Znamenja prevratnega in izzivalnega časa za slovenski narod Skozi življenje in delovanje teh ne le za univerzo in znanost, pač pa za splošno krščansko duhovno in narodno kulturo, politiko pomembnih ljudi, se zarisujejo znamenja prevratnega in izzivalnega časa za slovenski narod. Njihovo delovanje je slabo ali izkrivljeno poznano slovenski še posebno mlajši javnosti, zato si težko ustvari pravo podobo njihovega dela za narodov duhovni, kulturni in socialno-politični razvoj in blagostanje. Teološka fakulteta je v zborniku revije Bogdan Kolar (ur.) UČITELJI Teološke fakultete za ustanovitev in ohranitev Univerze  v Ljubljani (Acta Ecclesiastica Sloveniae 41, Ljubljana Teološka fakulteta UL 2019,  312 str. ) izdala podroben pregled in pomen njihovega dela ne le za univerzo pač pa za Slovence sploh. Zato je zbornik ob stoletnici tudi prilika, da se slovenska katoliška in laična, tudi univerzitetna javnost ob 100 letnici UL seznani  z bolj objektivno podobo in vlogo teh mož v zahtevnih časih narodovega razvoja na poti k samostojnosti in tako z njihovim pomenom za samostojno Slovenijo. Delo je dragocen prispevek k jasnejši in bolj objektni podobi našega narodnega nastanjanja in razvoja ter v marsičem tudi prispevek k tranzicijskemu očiščenju slovenske duhovne in politične kulture. V njej imajo obravnavani profesorji UL ključno vlogo, saj so njihove bogate in darovite osebnosti pustile neizbrisne sledi. Ne le za Cerkev in TEOF, za celostno narodno kulture je poznavanje njihovega dela očiščevalni proces. Katoliška cerkev, katoličani ter teološki profesorji so sestavni del narodovega krščanskega in duhovnega izročila Avtorji v zborniku poleg že znanega opozarjajo tudi na podrobnejša in manj znana dejstva in razsežnosti, ki v novi luči odslikavajo ustanovitev in razvoj UL in vloge TEOF v luči narodnega duhovnega in kulturnega razvoja Slovencev. Marsikaj tega v bivšem režimu ni bilo mogoče zapisati, zdaj se polagoma izrisuje ta bolj celostna narodno-politična podoba Slovencev in Slovenije; dva oziroma celo trije profesorji pa so kot škofje vplivali tudi izven naših meja, Srebrnič na Krku, Ujčič v Beogradu in Rožman po vojni in revoluciji v zamejstvu. Katoliška cerkev, katoličani ter teološki profesorji so sestavni del narodovega krščanskega in duhovnega izročila in so bili ter so danes še bolj izziv za spraševanje in preverjanje naše duhovne in narodnostne istovetnosti. Brez teh izvorov ostaja slovenski narod pohabljen in okrnjen v svoji zgodovinski celovitosti, kar pa je ovira za njegov nadaljnji celostni kulturni in duhovni razvoj. Da spričo polpreteklih ujetosti to ostaja problem, potrjujejo tudi  različni pritiski in manipulacije v zvezi s stoletnico UL in tudi drugih za narod pomembnih obletnic. Naloga očiščenja tako vsaj posredno ostaja izziv pri vseh takih in podobnih obletnicah, ki stalno zastavljajo vprašanje, kaj smo, od kod smo in kam hočemo iti kot osebe, narod in država. Antropološko dejstvo ostaja, da brez izvorov tudi uspešne prihodnosti ne more biti, zato so taka dela izjemnega pomena. The post Teološka fakulteta in stota obletnica delovanja Univerze v Ljubljani appeared first on Časnik.

Sun, 17. Nov 2019 at 05:46

30 ogledov

S podporo škofa Rožmana številni Judje preživeli vojno
Škof dr. Gregorij Rožman (1883–1959) se je na mestu ljubljanskega ordinarija znašel v času druge svetovne vojne. Nič koliko črnila je že bilo prelitega za dokazovanje njegovega domnevno zmotnega ravnanja v razmerah italijanske in nemške okupacije ter komunistične revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Postal je tako rekoč dežurni krivec, ki naj slovenske katoličane »na veke« postavlja v položaj manjvrednih državljanov in dežurnih krivcev za razmah revolucionarnega terorja. Žal so se bolj poredko slišale besede, ki bi škofa Rožmana prikazovale v luči neutrudnega posredovalca za pomoči potrebne. Pa najsi je šlo za begunce, izseljence, zapornike, taboriščnike, komuniste in Jude. Tisti zapisi posameznikov, ki so si o tem »drznili« pisati (dr. Tamara Griesser Pečar, dr. France Martin Dolinar, Jakob Kolarič) pa so v javnosti vse prevečkrat ostajali brez odmevov. Ne nazadnje je tudi škof Rožman osebno občutil nestrpnost nemškega nacionalizma po prvi svetovni vojni, zato se je umaknil iz Koroške v Ljubljano. Judovski zastopnik v škofijskem dvorcu V tem prispevku se bomo osredotočili na zadnjo, to je t. i. judovsko kategorijo, ki jo je tudi po zelo konservativnem štetju najbolj iztaknil v piramidi žrtev druge svetovne vojne v Evropi, saj je bilo takrat pobitih okrog šest milijonov Judov. Sto tisoč gor ali dol, številka je sama po sebi preveč strašljiva, da bi nam dovolila polemiziranje. Kot pričajo različni arhivski dokumenti, tako v Ljubljani (Nadškofijski arhiv) kot v Rimu (Državni arhiv, Arhiv združenja italijanskih judovskih občin), je pri posredovanju za judovske begunce, posameznike in cele družine pomagal tudi tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Dobro je bil obveščen o zločinih ustašev nad judovskim prebivalstvom, ki so se začeli že kmalu po razpadu Kraljevine Jugoslavije in vzpostavitvi Neodvisne države Hrvatske (NDH). Po okupaciji leta 1941 so se razmere poslabšale tudi za Jude na slovenskih tleh. Najbolj jih je seveda preganjal nemški okupator na svojem zasedenem ozemlju, medtem ko so italijanski in madžarski okupatorji zavzeli milejše stališče, predvsem do Judov, ki so že pred drugo svetovno vojno živeli na okupiranem območju. Precej slabše se je seveda godilo judovskim beguncem od drugod, ki so iskali zatočišče pred nacističnim in ustaškim nasiljem. S podporo škofa Rožmana vseh 40 mladih judovskih beguncev preživelo vojno Različne judovske organizacije so hitro zaznale novo stvarnost. DELASEM (Delegazione per l’Assistenza degli Emigranti Ebrei) s sedežem v Genovi je skrbela predvsem za judovske begunce, ki so prihajali v Italijo iz vse Evrope, in poskrbela za njihov varen prehod v države, ki so še sprejemale Jude. Po okupaciji so v Ljubljani imenovali svojega zastopnika, to je postal Eugenio Bolaffio iz ugledne judovske družine. Ena njegovih prvih (neuradnih) poti je vodila v škofijski dvorec k škofu Rožmanu. V organizaciji DELASEM, s pomočjo Bolaffia in ob podpori škofa Rožmana, se je julija 1941 skupina okrog štiridesetih judovskih beguncev, predvsem otrok in mladostnikov, pod vodstvom hrvaškega Juda Josefa Indiga naselila v dvorcu Lesno Brdo pri Vrhniki. Preko Zagreba so bežali iz srednje Evrope in Balkana pred holokavstom. Tu so ostali eno leto, potem so pot nadaljevali v severno Italijo. Iz te skupine so vsi preživeli drugo svetovno vojno. Kot je Bolaffio poročal v Genovo, je bilo v začetku septembra 1941 v Ljubljani več kot tristo judovskih beguncev in grozila je velika nevarnost, da jih bodo poslali nazaj. Zato se je skupaj z g. Lorantom, znanim ljubljanskim judovskim trgovcem, odpravil na sprejem k škofu Rožmanu. Sodeč po poročilu ga je zaprosil, naj pri Svetem sedežu posreduje za omenjene begunce. Prestreženi telegram Škof Rožman se ni ustrašil posredovanja za preganjane Jude pri najvišjih oblasteh, tako cerkvenih kot državnih. Tako je že 6. septembra 1941 poslal telegram v Vatikan, naslovljen na kardinala Luigija Maglioneja (1877–1944), vatikanskega državnega tajnika. Telegram je prestregla italijanska tajna služba (Pubblica sicurezza). Danes ga hranijo v Italijanskem državnem arhivu v Rimu (Archivio Centrale dello Stato) v fondu ministrstva za notranje zadeve. V telegramu je škof Rožman kardinala Maglioneja zaprosil, naj posreduje pri italijanskem ministrstvu za notranje zadeve v korist judovskih beguncev (v izvriniku: emigrati ebrei), ki so se tedaj znašli na ozemlju Ljubljanske pokrajine (Provincia di Lubiana). Predlagal je njihovo konfinacijo v notranjosti italijanske države, kajti če bi jih vrnili v NDH, bi se jim zelo slabo pisalo. Očitno škofovo posredovanje ni bilo zaman, kajti že dan pozneje je p. Pietro Tacchi Venturi (1861–1956), jezuit in neuradna zveza med Svetim sedežem in Mussolinijem, sporočil, da je italijanska stran pripravljena ugoditi želji škofa Rožmana. Zelo preprosto je bilo: šef italijanske policije je poklical na kvesturo v Ljubljani in poskrbel za ustrezne ukaze, ki so judovske begunce obvarovali najhujšega. Čez dober teden je škof Rožman zopet posredoval za isto skupino judovskih beguncev. Želel jih je namreč obvarovati internacije v italijanskih koncentracijskih taboriščih. Žal neuspešno, kajti italijanske oblasti so jih že poslale v taborišče Ferramonti di Tarsia pri Cosenzi, ki je bilo namenjeno predvsem Judom. Vendar so škofu Rožmanu v odgovoru na poizvedovanje zatrdili, da bo zanje ustrezno poskrbljeno. V resnici položaja interniranih Judov v tem taborišču nikakor ne moremo primerjati z nemškim sistemom uničevalnih taborišč. Do avgusta 1943 se je v Ljubljansko pokrajino zateklo med 1400 do 1500 judovskih beguncev Prej omenjeni Eugenio Bolaffio, delegat DELASEM v Ljubljani, je konec oktobra 1942 poročal na sedež v Genovo, da se je spet odpravil po pomoč k škofu Rožmanu. Prosil ga je za posredovanje za begunske judovske družine (Pick, Weiss, Froelich, Weingerger, Braun, Papo, Rechnitzer, Beck, Baumel, Zucker, Wessel) v Novem mestu in družino Wertheimer v Metliki, ki jim je grozila deportacija v NDH. Po poročanju Bolaffia mu je škof Rožman obljubil pomoč pri italijanskih oblasteh, da bi omenjene judovske družine internirali v notranjost Italije. Še tik pred kapitulacijo Italije, avgusta 1943, je Emilio Grazioli, visoki komisar Ljubljanske pokrajine, ugotavljal, da so številne intervencije škofa Rožmana v korist judovskih beguncev nepotrebne. V poročilu, ki ga je poslal na italijansko notranje ministrstvo, je zagotavljal, da se je v času od začetka vojne v Ljubljansko pokrajino zateklo med 1400 do 1500 judovskih beguncev. Po njegovih trditvah niso nikogar zavrnili, niti nimajo takih namenov, ampak so jih poslali v italijanska taborišča v notranjosti države, največ v Ferramonti di Tarsia. Skrb za katoličane judovskega rodu Posebno skrb so bili za škofa Rožmana katoličani judovskega rodu, ki jim zaradi rasne zakonodaje ni bilo prizaneseno niti na ozemlju tretjega rajha niti v NDH. Tam jih je dolgo časa ščitil zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, ko pa so se razmere še poslabšale, je zanje prosil pomoči pri ljubljanskem ordinariju. Spet je romalo pismo k državnemu tajniku, kardinalu Maglioneju. Težavo so povzročali italijanski predpisi, ki so beguncem nearijskega porekla, tudi če so bili katoličani, prepovedovali vselitev na ozemlje Kraljevine Italije. Kljub vsemu so tudi te judovske begunce prepeljali v že omenjeno taborišče Ferramonti di Tarsia. Ob koncu vojne maja 1945 je tudi škof Rožman postal begunec. Naselil se je v ZDA, od koder je obiskoval razseljene Slovence po svetu. Ni znano oz. ni ohranjene korespondence, ki bi dokazovala, ali si je dopisoval s tistimi nekdanjimi judovskimi begunci, ki jim je pomagal in se zanje zavzemal med drugo svetovno vojno. Vsaj odkrili še nismo nič tovrstnega, morda pa ta kratki zapis pripomore k temu. In seveda k celovitejši podobi škofa Rožmana v mozaiku preteklosti in spomina nanj. The post S podporo škofa Rožmana številni Judje preživeli vojno appeared first on Časnik.

Sat, 16. Nov 2019 at 22:52

39 ogledov

Žametna revolucija: kako so Čehi in Slovaki strmoglavili komunistični režim
Žametna revolucija, ki ji je bila pred tremi desetletji priča tedanja Češkoslovaška, je prinesla padec komunističnega režima, ki je bil na oblasti 41 let, in ponovno uvedbo demokracije. Sledila je ločitev Češkoslovaške na dve novi državi, Češko in Slovaško, ki sta nato postali članici EU in Nata.Zlom komunističnega režima je prinesel konec planskega gospodarstva, začetek privatizacije družbene lastnine ter uvedbo tržnega gospodarstvaDogodki novembra in decembra 1989 so poimenovanje žametna revolucija dobili, ker je do preobrata prišlo po mirni poti. Začelo se je sicer s študentskimi protesti z več sto ranjenimi. Žametna revolucija (sametova revoluce po češko ali nežna revolucia, kot so prelomne dogodke poimenovani v slovaškem jeziku) se je začela sredi novembra 1989 s protesti študentov in čeških oporečnikov tako v Bratislavi kot Pragi, ki so se nato razširili po vsej državi.  V Pragi so študenti prvo zborovanje 17. novembra pri oblasteh uradno prijavili kot zborovanje v spomin na študenta Jana Opletala, ki je bil 50 let pred tem ustreljen med protinacističnimi protesti. Pozivu je presenetljivo sledilo najmanj 15.000 prebivalcev Prage. Ko se je množica podala proti središču mesta, so protestnike obkolile policijske enote in jih napadle s palicami. Ranjenih je bilo najmanj 600 ljudi, večinoma mladih. Študenti so nato še isti konec tedna zasedli stavbo univerze in zahtevali pojasnilo. Dogodki so odmevali po vsej državi in ljudje iz vseh družbenih slojev so izražali solidarnost s študenti. Le nekaj dni kasneje, 22. novembra, sta se v javnosti po dveh desetletjih pojavila simbola praške pomladi, Aleksander Dubček in Marta Kubišova. Dubček se je v 60. letih zavzemal za socializem po meri človeka, a so ga leta 1969 odstavili s položaja generalnega sekretarja češkoslovaške komunistične partije in kasneje izključili tudi iz stranke. Pevka Kubišova je s pesmijo Molitev za Marto v času praške pomladi leta 1968 veljala za simbol narodnega odpora proti posredovanju sil Varšavskega pakta na Češkoslovaškem. Havla izvolili za predsednika Češkoslovaške, iz ustave črtali vodilno vlogo komunistične stranke Dva dni kasneje je pisatelj in oporečnik Vaclav Havel, ki je v čeških komunističnih zaporih presedel več kot pet let, skupaj z Dubčkom zahteval odstop vodstva češkoslovaške komunistične stranke na čelu s tedanjem generalnim sekretarjem Milošem Jakešem, kar se je uresničilo še isti dan. Takratni predsednik države Gustav Husak je poskušal umiriti razmere v državi in je med drugim 25. novembra razglasil amnestijo za nekatere politične zapornike. 27. novembra so po vsej državi pripravili splošno stavko, v kateri je sodelovala večina prebivalcev, vključno s študenti. Zaradi razmer doma in prelomnih dogodkov v drugih državah Varšavskega pakta, kot sta padec Berlinskega zidu in odstop komunistov na Poljskem, se je tedanja češkoslovaška komunistična vlada 28. novembra začela pogajati o predaji oblasti z demokratskim Državljanskim forumom, ki ga je vodil Havel. Le dan kasneje so Havla v parlamentu izvolili za predsednika Češkoslovaške ter iz ustave črtali vodilno vlogo komunistične stranke. Na Češkoslovaškem so nato 10. decembra 1989 imenovali prvo vlado po letu 1948, v kateri niso prevladovali komunisti. Premier je postal Marian Čalfa; ena od ključnih oseb, ki so zaslužne za miren prehod iz komunističnega režima v demokracijo na Češkoslovaškem. Naslednje leto, junija 1990, so na Češkoslovaškem pripravili prve demokratične volitve po letu 1946. Najbolj uspešen je bil Havlov Državljanski forum. Komunisti so kljub vsemu zasedli drugo mesto, Javnost proti nasilju, ki je bila slovaška različica Državljanskega foruma, pa tretje. Dve leti kasneje so na Češkoslovaškem sklenili dogovor o mirni ločitvi države na dela; Češka in Slovaška sta 1. januarja 1993 formalno postali samostojni državi. Prvi predsednik demokratične Češke je postal Havel, Slovaške pa Vladimir Mečiar. The post Žametna revolucija: kako so Čehi in Slovaki strmoglavili komunistični režim appeared first on Časnik.

Sat, 16. Nov 2019 at 06:13

29 ogledov

Slovenci leta 1969 med reformizmom in kontrarevolucijo
Protagonisti študentskega gibanja so izhajali večinoma iz partijskih družin in družbenopolitično etabliranih krogov, ki so si lahko privoščili eksperimentiranje in provociranje na področju politike, ekologije, univerzitetne avtonomije, seksualnosti ... The post Slovenci leta 1969 med reformizmom in kontrarevolucijo appeared first on Časnik.
Teme
izpostavljeno - desno opazili smo Aleš Primc nove stranke

Zadnji komentarji

APMMB2

2019-07-14 06:20:03


Janez Janša je še edini osamosvojitelj, ki je aktiven politik. Je še vedno trn v peti prisklednikom, ki kradejo slovensko osamosvojitev in slovensko državo. Bolj, ko se oddaljujejo od slavni dni osamosvojitve, bolj drzni so tatovi in danes so že skorajda v popolnosti okradli osamosvojitev. Danes že skorajda v celot velja, da so Slovenijo osamosvojili partizani, da so komunisti Slovenijo iz globikega fevdalizma izvlekli v rajsk socializem, ki je omogočal delavcem raj na zemlji. Na kratko so ta raj prekinili kruti in pohlepni kapitalisti in da ne bo pomote fašisti, ki jih vodi Janez Janša in je kriv, da Slovenija ni druga Švica. Če ne bi bilo Janše bi v Sloveniji vladala sloga, tako pa je on zdrahar, ki potvarja zgodovino. Marsikdo verjame, da so bili povojni boljševiki resnično šlampasti, ko niso do popolnsti zatrli belogardiste in katoliško cerkev, ki danes dela zdrahe in razdvaja narod. Prav Janša je potomec teh in resno se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da so lahko ti ustvarlili potomstvo in dopustili takšnemu strašilu, kot je Janša da stopi v politiko in o groza pregrozna celo za krajši čas zvalada. Če sta dve katoliški osnovni šoli zelo veliki problem za Slovenijo, je Janez Janša največji problem. Dokler bo on v politiki, Slovenija ne bo zadihala s polnimi pljuči. Če ne bi bilo Janeza Janše, bi že davno povrnili socializem in samoupravljanje in ne bi bilo nobene dileme, ali javno zdravstvo, ali ne? Ne bi bilo dileme, ali javno šolstvo , ali ne? Ne bi razprodajali državnih bank! Ne bi razprodajali podjetij! Ne bi bilo revežev, ne revnih upokojencev. Ne bi bilo lačnih otrok. Tako pa same nevšečnosti . Nič svobode in nenehni strah pred fašizmom. Zakaj smo se sploh osamosvojili? Bratstva in enotnosti ni več. Pristali smo v morilskem NATO paktu in sedaj morajo naši strumni vojaki po svetu podpirati ameriški imperializem. Vse to nam je skuhal Janez Janša, namesto, da bi dopustil, da nam vlada Milan Kučan, ki nikoli ni bil za samostojno Slovenijo. V imenu nacionalnega interesa je ohranjal banke in gospodarstvo v slovenskih rokah, kjer so njegovi tovariši smelo upravljali z bankami, podjetji, gradbeništvom in omogočili javno šolstvo, javno zdravstvo in dajali upanje upokojencem da bodo imeli, ko ponovno zasedejo tovariši oblast 1000 € pokijnine. Hvalabogu je pogumni Marjan Šarec zbral vse pozitivne sile v Sloveniji, ustvaril trdno koalicijo, ki že kaže sadove. Ohranil bo javno zdravstvo, Tudi šolstvu se ni treba bati privatizacije. Povrnil bo banke narodu in pripeljal investitoreje, ki bodo reševali slovenska pogorišča. Tako se nam obeta razcvet Gorenja, ki ga bodo obnovili Kitajci in pregnali janšiste iz Velenja, da ne bodo nikoli več zgradili še kakšen TEŠ6. Ne, Titovo Velenje se ne da, če ravno se je ob njega naselil Janez Janša in z ukradenim denarjem za gotovino kupil hišo, kar še danes ne zna pojasniti tvarišu Mehu.
Gost

2019-07-13 01:19:32


dne 13. maja 1941 so trije tigrovci (Zelen, Kravanja in Majnik) v Češarkovi (Lovšinovi) koči na Mali gori pričakovali gospoda Antona Šmalca (1904–1972), uslužbenca ribniške hranilnice, da jim pomaga zamenjati 30 milijonov jug. dinarjev za italijanske lire; Ferdinand Kravanja ni naredil samomora, kakor se je do sedaj omenjalo, saj je celo (lažje) ranjen uspel zbežati iz koče in se z denarjem skriti v grmovju; Danilo Zelen, verjetno ranjen, je po odločnem odporu izvršil častni samomor (šele po predaji Majnika), da ne bi živ padel v italijanske roke; poleg Jožeta Zalarja (in kakšnega raubšica), je tako le še Anton Šmalc v Ribnici vedel za trenutno skrivališče treh tigrovcev; po izjavi Antona Majnika, tigrovca in partizana, ki jo je leta 1971 zapisal Jože Zalar, ribniški orožniki in karabinjerji niso iskali Danila Zelena, temveč samo Majnika! Doslej v nobenem zapisu okrog spopada tigrovcev na Mali gori ni bilo omenjeno, da je šlo, poleg oboroženega (strelskega) spopada, tudi za finančno transakcijo oz. zamenjavo velike vsote jug. dinarjev (30 milijonov dinarjev) v italijanske lire. Organizacija TIGR je gotovo imela, poleg arhive, tudi znatna finančna sredstva, vendar o tem ne vemo skoraj ničesar. Trditev, da se je prva oborožena akcija zgodila 13. maja 1941, ni resnična. Resnično je samo to, da je Danilo Zelen s samomorom končal svoje življenje, saj je do spopada na Mali gori prišlo, ker so Italijani iskali ORJUNA-ša Majnika, zraven pa sta se zaradi denarja znašla še Zelen in Kravanja... To povsem spremeni konotacijo dogodka samega in se nastavlja vprašanje, če se nemara TIGR poleg borbe proti fašizmu ni zavzemal tudi za kraljevino Jugoslavijo. Težko je seveda sedaj govoriti o tem, a če zgornje drži potem spopad na Mali gori ni spopad TIGRovcev proti fašizmu, ampak spopad karabinerjev z ORJUNA-šem in še dvemi TIGRovci,ki sta denar želela zamenjati...

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš Čerin

NAJBOLJ OBISKANO

M.Tomšič za Reporter: Ob pojavu več sorodnih strank bo nevarnost kanibalizma