Sveta maša v Barbarinem rovu in doživetja udeležencev
Spletni Časnik

Torek, 29. september 2015 ob 09:19

Odpri galerijo

Foto: Miran Prnaver


				Foto: Miran Prnaver

V soboto, 19. septembra, je bila v Hudi jami maša v okviru pobudevseposvojitev.si v spomin na vse preminule v Barbarinem rovu, kjer je bilo ob koncu druge svetovne vojne pomorjenih več kot 3000 ljudi. Približno polovico naj bi bilo Slovencev.

Del rudnika, kjer so bili izvršeni poboji, je bil zaprt leta 1942 in po pobojih leta 1945 zazidan, zabetoniran z 11 pregradami. Preostali del rudnika je bil zaprt leta 1992. Leta 2008, ob odkritju tega grobišča, so del žrtev (okrog 460) našli v samem rovu, kje so bili nametani in posuti z mrtvaškim voskom. Ti so bili vsi pobiti s streli v tilnik. Vse ostale žrtve so bile zmetane žive v rov, ki je globok 45 metrov. Od odkritju so odkopali 13 metrov globoko in v globini med 8 in 13 metrov so odkrili 380 žrtev. Vse ostale žrtve (2500) so še zasute, zakrite v jašku v globini od 13 metrov naprej do približno 45 metrov globoko.

Somaševanje petih duhovnikov je vodil duhovnik in akademski slikar Jošt Snoj. Med duhovniki, ki sem jih poznal, sta bila Franci Alič (nekdanji župnik v Šentvidu v Ljubljani) in Janez Cerar (nekdanji direktor študentskega doma Vincencij v Ljubljani), poleg njiju Maksimilijan Matjaž (profesor biblicistike na TF) in p. Bogdan Rus OFM (duhovni pomočnik v župniji Šiška), diakoniral pa je Ferdo Rus.


				Foto: Karmen Kristan.

Najprej smo se zbrali pred rovom pred kapelico, kjer je lahko vsak ob veliki sveči prižgal svojo svečko in povedal ime žrtve, ki smo jo posvojili ali pa smo povedali, koga se spominjamo od današnjem dogodku.

Sveta maša je bila pri jašku, kjer so žrtve. Po maši nam je spregovoril rudarski inženir Ivan Kenda, ki je sodeloval pri prebijanju pregrad in odkrivanju ostankov povojnih žrtev.

Potem smo šli mimo prostora (kostnice), kjer je shranjeno okostje približno 800 žrtev. Okostja so zložena v plastične zaboje. Približno 2500 žrtev pa je še vedno v jašku.

Sam sem imel to priložnost, da sem v jamo, v rov nesel oltarček (sicer preprosto mizico), na katerem se je darovala spominska sveta maša tako za žrtve kot za njihove krvnike.

Današnje srečanje z nepojmljivim, pa tudi z vero, da smrt in zlo nimata zadnje besede, smo končali s pogostitvijo in druženjem pred Hudo jamo.

Miran Prnaver


				Foto: Miran Prnaver

Nekaj utrinkov udeležencev

France D. Korošec
Moja mami je pri skoraj devetdesetih v soboto dočakala zvezni trenutek, ne samo vstop, celo sveto mašo na kraju umora svojega brata Tončka Debevec. Kako je to zmogla, tako psihično kot fizično, niti sama ne ve, saj je prejšnji dan zaradi šibkosti hotela odpovedati pot. V Hudo jamo jo je ponesel Oče naš. Ko sem hodil tik za njo, sem že obupaval, češ, saj ne bo zmogla. To bitje pa je na glas molilo in kar brzela je po tistih tračnicah. Bal sem se, da jo bo strlo na kraju, nad jaškom, pa je šla in gledala dol v globino kot mladenka v tistih letih, ko so ji ubili in hoteli izbrisati iz spomina očeta in brata. Za očeta hodi na domnevni kraj umora, na Hrastniški hrib, zase pa na kraj spominov groze, v Teharje, od koder jo je rešila nenavadno čudežna poteza.
Spominskega križa nisem vzel s seboj, ker sem ugotovil, da moram z obema rokama skrbeti za mami.
Vse to gre v zgodovino. Ne gre vsem v glavo, zato in marsičemu navkljub bom na ogled postavil nekaj fotografij o tej sveti maši v naši župnijski cerkvi.

Smo Varuhi spomina in g. Jošt ima še kako prav, da nas spominja, da posvojenim žrtvam posodimo svoj glas. On, ki ustvarja vrhunske barvne podobe njihove brezdušne mrtvaškosti ostankov njihovega telesja, je moral priti do tega, da jim nekaj manjka, glas torej. Zavedno in radostnoživo jim, obnemelim revežem, zdaj po mnogih letih posodimo še glas, da bodo lahko še dolgo pripovedovali zgodbe, ki so nam jih občudovalci zlatih boljševiških telet prepovedovali desetletja dolgo in nam jih poiskušali brisati v trajno pozabo.
Svoj glas posojam stricu Tončku, po katerem imam njegov osebni slikovni album, v katerega je, nepolnoleten, nekje leta 1944 zapisal sebi preroške besede: “Oropajte življenja me krvniki. V skodelo boste si krvi nalili, ki upirala se je vaši sili!” Iz sovraštva in v spirali neslutene zlobe so mu nočni tatovi in morilci njegove generacije po vasi, zažgali dom in ga hoteli vzeti s seboj v gozdove pri šestnajstih. Ni bil ne izdajalec in ne zločinec, samo borec za svoje vrednote in za svoje čisto golo življenje.
Vedel je, da nima izbire in ne velike možnosti preživetja. Komaj je začenjal svojo mladost, ko jo je udušilo neznosno izdajstvo, laž in podivjano pijano zlo v totalno izdivjanem mehaničnem nasilju in zasula jo je neznosna teža pobitih in pol živih, zalila sta jo kri in znoj raztreščenih sotrpinov v Hudi jami.
Posojam mu glas, saj mu niti niso dali možnosti, da brani svojo nedolžnost in da se ubrani norokrivih fikcijskih obtožb. Enostavno so ga pretepali kot izdajalca lastnega naroda, kot steklega psa, niso mu dali niti vode, dodelili so ga v skupino za takojšnji uboj. Enako so naredili njegovemu očetu, ki so ga odgnali kot klavno živino na Hrastniški hrib, kjer so na njih prežali jarki razklane rudniške zemlje. Niti ni vedel takrat, da v eni od sosednjih barak taborišča pobesnele krvoločne boljševiške smrti za življenje trepeta mladoletna, ničesar kriva sestra Bernardka.
Posojam mu glas, ker si v mislih predstavljam, v kakem trpljenju so končali, kajti nekaj preživelih iz gozdov Roga je desetletja sporočalo iz drugega konca planeta, kaj so jim storili.
Posojam mu glas, ker ni mogel tuliti v grozi obupa in prihajajoče smrti toliko močno, da bi ga mogla slišati trpeča mati, ki ga je potem čakala še najmanj do konca šestdesetih let, ko je še upala da bosta in sin in mož amnestirana, ko bodo končali z gradnjo udbovsko navrženega “podzemnega letališča, tovarn municije in orožja na Kočevskem …”. Meni, otroku, ki me je čuvala, je pripovedovala, največkrat v polsnu, ko spati ni mogla, bolečina sama pa je govorila iz njenega izsušenega trpljenskega telesa.
Zdaj še kako vemo, da so končali v orgijah pijanske nadutosti in velemoči zmagovalcev, gradnikov Novega rdečega razreda, polni domišljave nalagane fikcijske prihodnosti v zlatih prividih materialne nagrmadenosti zastonjkarsko užitkarskih dobrot preobložene boljševiške mize. Niso vedeli, da s pomočjo ostudne laži postajajo žrtve lastnega verjetja pohotni psihopatski poblaznelosti, ki je prihajala iz veledežele vseobširnega rdečega kulta in kulture smrti skozi mrliško zmaličeno čudovito Sibirijo.
Razčlovečili so jih do brezčutnosti za bolečino, do ravnodušnosti do telesne smrti in jih stolkli na nivo paničnega hlipanja za brezbolnim in sivim Onostranstvom, ki se jim zaradi neznosnega razočaranja, bolečin in v strahu posušenih solz obupa ni hotelo svitati na nobeni valovni dolžini še neznane odrešujoče svetlobe, ki jim je Jezus Nazareški ni prižgal do trenutka zemeljske smrti telesa in doklej ga niso videli prihajati v nevidenih žarkovjih Nebes.
V istem hipu je bil rešen vseh muk in izginilo je peklensko mrcvarjenje udarcev in oranje morilske krogle v njegovem tilniku in izprhnel je vonj vroče klokotajoče krvi v njegovem dušečem se grlu, ki je bila v bistvu kri njegove matere. Zginili so vonji po krvi in znoju smrtnih strahov in zginil je smrad pijanih sap podivjanih slovenskih Kajnov in zamrli so besi nadutih zlikanih morilskih oficirjev v zloščenih jahalnih škornjih naivnega Novega zlaganega in bolno shizofrenega razreda Črtomirovega rodu izpod Triglava.
Po tem, ko ga je zaobjela zatrdno obljubljena Svetloba Večnosti pred samimi vrati Novega Jeruzalema, je bil Tonček na dokončno svojem cilju za vse čase Večnosti v slavljenosti, v barvitosti in v angelskih glasovih ob Stvarniku vseh vesolij in Nebes.


				Foto: Miran Prnaver

Marija Stanonik
Rada bi ohranila besede gospe iz Begunj na Notranjskem: Meni je pa zdaj odleglo!
Povedala je, da je (kot mladoletna?) prestala Teharje in da še zdaj ne verjame (kaj, pravzaprav nisem upala spraševati).
Svoje vtise bom lahko spravila na dan šele čez dolgo časa. Če kdaj!

Karmen Smodiš
Po obhajilu sem zaznala blago prisotnost tistih, ki so tukaj ostali. Nič srhljivega, obupnega, ali sovražnega. Ne. Četudi že doumejo vsepresegajočo ljubezen Najvišjega, sem čutila, da se je v rov naselila hvaležnost in tihi spokoj, da smejo ostanki teles biti deležni svete daritve.

Karmen Kristan
Želim si, da bi se zmogli odpreti resnici, sprejeti jo v sočutju in odpuščanju do vseh, da se postavijo osnovni pogoji za spravo in bi dali prostor Bogu, ki tudi najhujše stvari lahko uporabi za dobro. Še vedno me spremlja … Pretresljivo podoživljanje hoje teh mučenikov po rovu. Vedeli so, da poti nazaj ne bo. Pogled v jašek, kjer je še 2500 okostij. Žive so zmetali vanj in so več dni umirali v kupu teles. Moja stiska je smešna napram temu. Jokala sem ob kostnici z več sto zaboji, v katerih so kosti, lobanje … Vsi ti mučeniki so že v Očetovem objemu, takoj so bili, verjetno že med umiranjem …TE KOSTI SO ZA NAS, V OPOMIN, KAJTI BRATSKA MORIJA SE LAHKO KAJ HITRO PONOVI … NAŠA RAZDVOJENA SITUACIJA JE ZRELA ZA TO.


				Foto: Karmen Kristan

Ariana Libertin
V boju za lagodno življenje kričimo: »Pustite, kar je bilo, je bilo! Vsaka vojna je kruta!« In potiskamo nazaj v rov ostanke mladih življenj, neizpolnjene sanje, neizpeto ljubezen do domovine …
S plastenkami vode in slovenskimi jabolki podpiramo reke beguncev na poti v lagodno življenje.
Toda, strma je pot …

Emilija Kladnik Sorčan
Nisem več mlada, in hkrati ne dovolj stara, da bi se me dogodki sredi prejšnjega stoletja neposredno dotikali. V srečnem otroštvu se je v našo družino, podprto z neizmerno očetovo ljubeznijo, kdaj pa kdaj ob večerih prikradla zgodba o stricu, ki ga nismo poznali. Ime mu je bilo Marko, v dvanajstem letu je odšel v večnost tik pred koncem zmage nad nacizmom. Pripoved so pogosto spremljale očetove solze in jeza nad krvniki, ki so utrnili mlado življenje. So to storili v gorečnosti za “našo stvar” ali so bili preprosto do konca podivjani? Tega nihče ne ve, precej drugih okoliščin pa je očetu v dolgoletnih prizadevanjih uspelo sestaviti v zgodbo s kar banalnim začetkom: Kmečka družina s Harja nad Laškim je imela v delu pri čevljarju v Zgornji Rečici za tisti čas pomanjkanja precej dragoceno stvar – čevlje. Iskat bi jih naj šel moj oče, pešačiti bi moral precej kilometrov, se vmes registrirati pri okupatorjih v mestu in srečno prestopiti na partizansko ozemlje v Rečici. Za skoraj petnajstletnega fanta bi to pomenilo veliko nevarnost, saj bi bil eni in drugi strani sumljiv, zato mu ded ni pustil na pot. Vmešal se je mlajši Marko, neugnan fantek z izjemno voljo, češ, naj grem jaz, saj sem še otrok in se nimam česa bati. Odšel je in ni ga bilo več nazaj. Mater, ki je drugi dan odšla za njim, so ustrahovano spodili nazaj, da je ostala živa, je zaslužna dobra gospodinja hiše, kjer so imeli partizani štab. S pravo besedo je pomirila zasliševalce, mami pa povedala kruto resnico, da je prišla prepozno. Družina je po koncu vojne postala žrtev montiranega procesa, razseljena po zaporih, moj mladoletni oče in najmlajši brat pa sta medtem morala z lastno iznajdljivostjo preživeti. Zgodbo bi lahko z zanimanjem poslušala in nato pozabila, a kaj ko ji je umanjkal konec: Oče ni smel z resnico na dan, breme, ki ga je nosil globoko v sebi, ker je šel v smrt bratec namesto njega, mu je zasejalo usodno bolezen in moji otroci so se morali še čisto majhni posloviti od (pre)zgodaj umrlega dedka.
V soboto sem odšla na kraj zločina namesto pokojnega očeta, ne vem točno, ali je Marko na dnu rova ali pod smreko v bližnjem gozdu. Moj oče je hodil z mano in skupaj sva prosila za mir, ki ga sedaj najbolj potrebujem jaz. Lahko bi rekla kot mnogi drugi – kaj me to briga, a preden izustiš zadnji glas te floskule, že veš, da to ni res. In ko te od glave do pet obide spoznanje, da je usodna zamenjava, ki se je nekoč tako po neumnem zgodila, pogoj, da ti obstajaš, ti ostanejo samo solze, ki si same utirajo svojo pot.
Marko, lahko bi živela oba, jaz in ti, če bi bil svet drugače narejen.
Hvala vsem znanim in neznanim ljudem, ki ste me spremljali na tem romanju.


				Foto: Karmen Kristan.

Bogdana Počivavšek
Marec 2009: “Glejte nocoj poročila!” mi je dejala dr. Dežmanova po predavanju na OŠ Podčetrtek in res sem jih. Šokantne slike iz rova svete Barbare in primitiven odziv sodelavca naslednje jutro: “Saj to so bili Hrvati” še danes odzvanjajo v moji notranjosti.
“Kajn, kje je tvoj brat Abel?”, vprašanje, ki celo človeško zgodovino odmeva, pa nas ničesar ne nauči!
Nisem čutila potrebe, ali pa nisem želela priznati, da nisem vredna stopiti na sveto zemljo….
September 2015: Spoštovani varuhi spomina, v soboto, 19. septembra ob 10h, bo v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Mašo bo daroval duhovnik Jošt Snoj. Ker je prostora v jami malo, je število ljudi zelo omejeno. Zato se čim prej oglasite, če bi se želeli dogodka udeležiti. Vse dobro želim, Romana
In se odločim – moja hči namreč razmišlja drugače. Že od odkritja želi videti kraj zločina.

Vračam se z zmedo v glavi. Zavijemo še levo, kjer med mizami z oštevilčenimi zaboji s kostmi preštejem 50 korakov, potem pa so tam še vreče, polne zemlje in kosti, ki ponavljajo večno vprašanje: “Kajn, kje je tvoj brat Abel?” Kot Dachau v primerjavi z Auschwitzem! Relikvije nagovarjajo!
Sedaj vem, zakaj so bili Jobovi prijatelji ves teden tiho, ko so videli njegovo bolečino!
“Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti!” je dejal moj brat in strinjam se z njim!

Silva Matos
V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk. Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni bilo, samo padec v objem umirajočih.
Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In potem sem v vsem, kar se je v temnem, a osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami, ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu, nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej svoj grob.
Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.

Sveta maša v Barbarinem rovu in doživetja udeležencev - Časnik

Doniraj! Natisni Sorodni prispevki: Kdo preprečuje ureditev prikritih grobišč? (VIDEO) V ljubljanski Kazini so se v petek, 10. aprila 2015, na okrogli mizi zbrali nekateri člani Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, da... Vabilo: Resnica – zakaj je javnost, mediji in politika nočejo […]

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 27. Feb 2020 at 00:05

20 ogledov

Šeherezadin in Marijin dan žena
Islam kaže na nezadovoljstvo z evropsko pravno ureditvijo, ki temelji na nepopolnih človeških zakonih in jo hočejo izpopolniti s popolnimi Alahovimi zakoni vsebovanimi v šeriatu. To tudi pomeni, da delujejo islamski vodje na evropskih tleh z zahtevami proti integraciji muslimanov v zahodni pravni in vrednostni sistem. The post Šeherezadin in Marijin dan žena appeared first on Časnik.

Thu, 27. Feb 2020 at 00:05

21 ogledov

Kjer so vladali komunisti, smo jedli kruh iz ameriške pšenice
V komunizmu se je povsod po svetu slabše gospodarilo kot v kapitalizmu in zato slabše živelo. In tudi zato smo povsod, kjer so vladali komunisti, jedli kruh iz ameriške pšenice. Živelo se je pač v revščini komunizma! The post Kjer so vladali komunisti, smo jedli kruh iz ameriške pšenice appeared first on Časnik.

Wed, 26. Feb 2020 at 00:05

39 ogledov

Privoščimo si tudi post od manipulativnih medijev
Postavimo se v vlogo novinarja, ki mora povabiti pred ekrane pomembnega javnega delavca, da se pogovori o odprtih problemih. Ali bi povabili odhajajočega politika ali prihajajočega? Ali bi povabili tistega, ki bo govoril, zakaj mu ni uspelo in bo krivdo valil na drugega, kar razodeva njegovo nezrelost, nesposobnost in užaljenost. Ali pa bi povabili tistega, ki bi lahko sestavil novo vlado? The post Privoščimo si tudi post od manipulativnih medijev appeared first on Časnik.

Tue, 25. Feb 2020 at 23:32

31 ogledov

Iščemo besede za nego slovenske duše
Življenjsko nas ogrožajo besede, ki so se skvarile – takrat, ko se je zlo hotelo na najrazličnejše načine preimenovati v dobro. Če, denimo, množičnim pobojem ljudi rečemo »napaka«, beseda izgubi svoj pomen. S tem se izgubi preciznost misli – in posledično se izgubi smisel naših dejanj. Vse, kar ni poimenovano s pravimi besedami, ostaja za nas popačeno, mi pa na poti v razkroj. The post Iščemo besede za nego slovenske duše appeared first on Časnik.

Tue, 25. Feb 2020 at 23:00

34 ogledov

Kopalna idila sredi zimske pokrajine
Kleveške toplice so urejene v majhno zajetje, plitvo kopališče. Tu si v poletnih mesecih kopel privoščijo številni kopalci iz okoliških krajev, v preostalih, predvsem zimskih mesecih, pa se prav tako najde nekaj navdušencev, ki se razvajajo s termalnimi užitki. Foto: Primož Hieng The post Kopalna idila sredi zimske pokrajine appeared first on Časnik.

Tue, 25. Feb 2020 at 00:09

31 ogledov

Ministrica Bratušek ”dela”, a ne upošteva varnostnih predpisov
Podobnih fototerminov po gradbiščih smo že vajeni. Naši politiki se radi pokažejo, da ''delajo''. To je očitno ostalo od ljubljanskega šerifa, ki je leta 2011 svojo kandidaturo za premiera naznanil z geslom: "Zoran dela." In to geslo so imeli na plakatih odtisnjeno vsi njegovi kandidati, tudi današnja ministrica Bratušek. The post Ministrica Bratušek ”dela”, a ne upošteva varnostnih predpisov appeared first on Časnik.

Zadnji komentarji

Franc Mihič :

14.12.2019 23:31

Kardinalov govor: korak do sprave ali odmik od nje? DNEVNIK, 26. julij 2016 Moje mnenje o spravi je, da je ta potrebna in mogoča. Kardinal dr. Franc Rode je na spominski slovesnosti na medvojne dogodke v Šentjoštu povedal žalostna dejstva, a ne vsa, kar žal ne prispeva k spravi. Kdor uči odpuščanje kot bistveni temelj vere in uči spravo, naj bo spraven, ne dvoličen, ker sicer vzdržuje sovraštvo in razdvaja narod. V objavljenem govoru kardinala namreč ne zasledim niti besede o spravi. Zelo sem razočaran. Pokojni prof. dr. Aleksander Bajt, član SAZU, medvojni član kraljeve vojske v domovini, enako kot olimpionik Leon Štukelj, je v knjigi Bermanov dosje zapisal: »Partija je med NOB, med okupacijo, prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije... Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.« O tem zadnjem pa kardinal in še marsikdo kar molči. Dejstvo je, da je zato padlo 7800 okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo pa je umrlo, tudi po njej, 97.500 Slovencev. To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer cenim. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan, kristjan, član Demosa, je tedaj oklical: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, je pred letom na javni spravni okrogli mizi v Zavodu sv. Stanislava vpričo predsednika države Boruta Pahorja jasno in glasno povedal in se strinjal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. V državljanski vojni namreč nastopajo samo revolucionarji in protirevolucionarji, oboji so del naroda. Ni izdajalcev naroda. Dejstvo, ki omogoča in terja spravo. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Nemčiji, na temo sprave pravi: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore je jasen in poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Dr. Spomenka Hribar pa pravi: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav.« Žalostno je, da sedanja oblast še vedno taji državljansko vojno oziroma revolucijo, čeprav je bila ta opevana vse do osamosvojitve, saj je bila temelj in vzrok za razpad režima SFRJ. Skrajni čas bi torej že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da državna politika in njene institucije, odgovorne za naš razvoj, sprejmejo objektivno zgodovinsko resnico, to je, bila je državljanska vojna in bil je upor zoper okupatorja, in prenehajo razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce«. Mogoče bi nam tudi kardinal dr. Rode lahko že enkrat povedal, da je bila med drugo svetovno vojno revolucija oziroma državljanska vojna, z velikanskimi žrtvami na obeh straneh, in tudi upor zoper okupatorja, kar bi zvenelo realno in spravno! To bi lahko bil korak za spravo, če kardinal resno misli, da je potrebna v državi in je korak kot vzor za oblast. Sprava je pogoj za dobro perspektivo in za kreiranje ter doseganje skupne vizije Slovenije. Franc Mihič, Ribnica https://www.dnevnik.si/1042747357/mnenja/odprta-stran/kardinalov-govor-korak-do-sprave-ali-odmik-od-nje
APMMB2 :

14.07.2019 06:20

Janez Janša je še edini osamosvojitelj, ki je aktiven politik. Je še vedno trn v peti prisklednikom, ki kradejo slovensko osamosvojitev in slovensko državo. Bolj, ko se oddaljujejo od slavni dni osamosvojitve, bolj drzni so tatovi in danes so že skorajda v popolnosti okradli osamosvojitev. Danes že skorajda v celot velja, da so Slovenijo osamosvojili partizani, da so komunisti Slovenijo iz globikega fevdalizma izvlekli v rajsk socializem, ki je omogočal delavcem raj na zemlji. Na kratko so ta raj prekinili kruti in pohlepni kapitalisti in da ne bo pomote fašisti, ki jih vodi Janez Janša in je kriv, da Slovenija ni druga Švica. Če ne bi bilo Janše bi v Sloveniji vladala sloga, tako pa je on zdrahar, ki potvarja zgodovino. Marsikdo verjame, da so bili povojni boljševiki resnično šlampasti, ko niso do popolnsti zatrli belogardiste in katoliško cerkev, ki danes dela zdrahe in razdvaja narod. Prav Janša je potomec teh in resno se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da so lahko ti ustvarlili potomstvo in dopustili takšnemu strašilu, kot je Janša da stopi v politiko in o groza pregrozna celo za krajši čas zvalada. Če sta dve katoliški osnovni šoli zelo veliki problem za Slovenijo, je Janez Janša največji problem. Dokler bo on v politiki, Slovenija ne bo zadihala s polnimi pljuči. Če ne bi bilo Janeza Janše, bi že davno povrnili socializem in samoupravljanje in ne bi bilo nobene dileme, ali javno zdravstvo, ali ne? Ne bi bilo dileme, ali javno šolstvo , ali ne? Ne bi razprodajali državnih bank! Ne bi razprodajali podjetij! Ne bi bilo revežev, ne revnih upokojencev. Ne bi bilo lačnih otrok. Tako pa same nevšečnosti . Nič svobode in nenehni strah pred fašizmom. Zakaj smo se sploh osamosvojili? Bratstva in enotnosti ni več. Pristali smo v morilskem NATO paktu in sedaj morajo naši strumni vojaki po svetu podpirati ameriški imperializem. Vse to nam je skuhal Janez Janša, namesto, da bi dopustil, da nam vlada Milan Kučan, ki nikoli ni bil za samostojno Slovenijo. V imenu nacionalnega interesa je ohranjal banke in gospodarstvo v slovenskih rokah, kjer so njegovi tovariši smelo upravljali z bankami, podjetji, gradbeništvom in omogočili javno šolstvo, javno zdravstvo in dajali upanje upokojencem da bodo imeli, ko ponovno zasedejo tovariši oblast 1000 € pokijnine. Hvalabogu je pogumni Marjan Šarec zbral vse pozitivne sile v Sloveniji, ustvaril trdno koalicijo, ki že kaže sadove. Ohranil bo javno zdravstvo, Tudi šolstvu se ni treba bati privatizacije. Povrnil bo banke narodu in pripeljal investitoreje, ki bodo reševali slovenska pogorišča. Tako se nam obeta razcvet Gorenja, ki ga bodo obnovili Kitajci in pregnali janšiste iz Velenja, da ne bodo nikoli več zgradili še kakšen TEŠ6. Ne, Titovo Velenje se ne da, če ravno se je ob njega naselil Janez Janša in z ukradenim denarjem za gotovino kupil hišo, kar še danes ne zna pojasniti tvarišu Mehu.

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

Sveta maša v Barbarinem rovu in doživetja udeležencev