Velika življenjska modrost je vedeti, slišati, razumeti, kdaj je nečesa dovolj. Najboljši pisatelj je tisti, ki ve, kdaj napraviti piko. V določenem trenutku torej potrebujemo počitek, saj je edino popolno delo, ki ga je človek v resnici sposoben, delo, ki vsebuje tudi počitek, čas brezdelja, čas praznine in čakanja. To je namreč prostor, ki ga človek nameni Bogu.

Svojevrstna ironija je, da te vrstice pišem ravno med oratorijem v naši župniji, v dnevih, ki se začnejo zelo zgodaj in končajo zelo pozno in je v njih komaj kaj časa, da se usedeš in v miru pokosiš. »Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili.« (Mr 6,31) V takem vzdušju se kar prerado zgodi tudi, da si ne morem vzeti časa za molitev, za mir, za trenutke, ki jih iztrgam hitenju, iz katerih živim … Menda zato, ker sem prepričan, da se bo svet brez mene preprosto ustavil …

Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, vse bi naredili za in namesto koga drugega, veliko težavo imamo tudi s perfekcionizmom.

Za zelo pomembne se imamo, ponavadi predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove, zagotovo, saj se iz naše neopažene pomembnosti tako velikokrat rodi besneča zver, ki napada nehvaležne ljudi, ali pa pretirana žalost ob neuspehih.

Bolečina, človekova najboljša prijateljica in zdravnica

»Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!’« (Mr 6,30–31)

Tako kot Jezusov glas se nam takrat, ko smo v gneči, velikokrat oglasi naše telo, to je iskren Božji glasnik, glasnik evangelija, to naše šibko telesce, ki zakriči od bolečine vedno ob napačnem času: ko se mudi, ko bi bilo treba postoriti samo še to in to in res ni časa. Ali pa je to kak človek. Ali pa je to oboje hkrati. Vedno pa pride natanko tisti trenutek, ko (preberi več)