Črni panter se je v času osamosvojitvene medijsko-politične kampanje pogosto pojavljal v javnosti. Med vidnejšimi ga je uporabljalo domoljubno gibanje SAMO (Gibanje za odcepitev Slovenije od Jugoslavije) ter manjša prostovoljna enota, imenovana Slovenska garda. The post Panter – zgodovinski simbol slovenskega naroda 3. del appeared first on Časnik.

Socialisti vseh vrst obljubljajo, da ko bodo oni prišli na oblast, bodo ustvarili raj na Zemlji za vse, ko pridejo na oblast, pa ustvarijo za veliko večino pekel na Zemlji. Samo nekateri izbranci, socialisti iz njihovih vrst pa uživajo nekaj časa raj, dokler večine ne dohiti zgodovina. The post Bolj ko je država nizko na stopnji organizacijske kulture, niže jo dodatno spravijo socialisti appeared first on Časnik.

Tviti, STA, pritiski na medije, tožilska zgodba … Pri vsaki od teh tem lahko – ko gre za njeno vsebino – pritrdimo predsedniku vlade. Dobro vemo, kdo stoji za neodvisnim novinarstvom in podobno odvisnim slovenskim pravosodjem: interesna ali celo ideološka vdanost oziroma odvisnost od centrov formalne in še bolj neformalne, predvsem pa kapitalske moči. Analiza stanje nakazuje, da sedanji pristop vlade h komuniciranju z javnostjo ni ustrezen SDS, ki je v resnici le ena od treh strank manjšinske vlade, se v svojih nastopih in bitkah s temi centri vede, kakor da bi imela za sabo absolutno večino v Državnem zboru; daje vtis, kakor da je mogoče z vladnimi sklepi in medijskimi nastopi pluralizirati medijsko krajino in pravosodje osvoboditi neprimernih povezav. S tem sicer mobilizira desne volivce, dejanski vpliv teh poskusov pa je vprašljiv: namesto da bi se kdo v medijih ali pravosodju zbal, da bodo njegove nedovoljene ali celo nezakonite politične navezave razkrite, hobotnica pravzaprav le še dviga glavo, postaja še bolj samozavestna in radikalna ter za svoj boj instrumentalizira tudi skorajšnje predsedovanje Evropski zvezi (preberi več)

Marko Kremžar je bil rojen 17. aprila 1928 v Mostah v Ljubljani. Njegov oče je bil urednik, v družini pa so bili trije otroci, sinovi Marjan, France in Marko.  Marjan Kremžar je postal duhovnik in je bil kaplan v Trnovem v Ljubljani, med drugo svetovno vojno pa je odhajal delovat najprej s ponarejenimi dokumenti na Gorenjsko, od koder so Nemci izgnali večino duhovnikov, in skoraj kot misijonar opravljal svojo službo. Nemci so zanj zvedeli in za njim razpisali tiralico, vendar se je počutil varnega do razmaha partizanskega gibanja. Pozneje je nekajkrat za dlje časa odšel v Srbijo med slovenske izgnance, tam pa so mu bili nevarni tudi pravoslavni in prav četniki so ga leta 1943 ubili. Drugi brat France Kremžar pa se je pridružil domobrancem in padel v Grahovem leta 1943, skupaj s Francetom Balantičem. Na življenje v domači družini in takratnih Mostah je imel Marko Kremžar lepe spomine: »Najzgodnejši mladostni spomini pa so svetli. Zaloška cesta je pomenila za nas otroke vrata v svet. Tam se je začenjala tramvajska proga, za izlete na Golovec, na Fužine ali k Devici Mariji v Polju je bilo treba po njej in tudi osnovna šola je kraljevala tam, kjer je še danes. Pa še nekaj skrivnostnega je bilo na Zaloški cesti, in sicer samostan sester karmeličank. … Naša družina je bila vedno navezana na te sestre, katerih sicer nisem nikoli videl, a sem rad poslušal njihovo petje.« Do spoznanja, da slovenskemu narodu največ škode lahko naredijo komunisti, sta mu pomagala brata Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo in še kot gimnazijec postal domobranec, kjer je bil v enoti za zveze. Zavest, da slovenskega naroda ne ogrožajo najbolj fašisti in nacisti, sta v njem zbudila brata. O tem je napisal v knjigi Leto brez sonca takole: »Bilo je v času, ko je Marjan odhajal na Gorenjsko in je France kmalu nato izginil v hribe, v ilegalo Slovenske zaveze, ki so ji rekli »štajerski bataljon«. Ko sta brata odhajala od doma, da bi vsak na svoj način služila narodu, sta gledala glavnega sovražnika, od katerega je grozila nevarnost vsem Slovencem, v nemških nacistih in italijanskih fašistih. Komaj nekaj mesecev kasneje so partizani, ki so jih obvladali komunisti, s svojo krutostjo in podpihovanjem sovraštva prisilili tako enega kot drugega na nepredvideno pot. Za narodno in krščansko zavedne rojake v ljubljanski pokrajini so postali domači revolucionarji večja nevarnost kot zasovraženi tujci.« Kremžarjeva leposlovna dela je navdihnila razklanost v narodu in družinahOb koncu vojne je pobegnil na Koroško in bil vrnjen, bil eno leto zaprt v Ljubljani – poskušali so ga prevzgojiti in izšolati za mizarja. To leto je popisal v knjigi z naslovom Leto brez sonca, ki je leta 2002 izšla pri založbi Družina. Leta 2008 je pri isti založbi izšlo delo Časi tesnobe in upanja, ki je nekakšno nadaljevanje Leta brez sonca. Zanj je prejel literarno nagrado Vstajenje, ki jo Slovenska prosveta v Trstu podeljuje Slovencem v zamejstvu in po svetu (preberi več)

Razlogov za veselje in praznovanje je ob letošnjem dnevu državnosti veliko. Praznujemo 30-letnico Slovenije. Slovenija bo predsedovala Evropski zvezi. Z upanjem me navdaja tudi sporočilo posrečene grafične podobe slovenskega predsedovanja Evropski zvezi. Sedem zlatih zvezd nad silhueto Triglava po razlagi vlade predstavlja sedmo kitico Prešernove Zdravljice, torej himno naše države, ki vabi k življenju, mirnemu sobivanju vseh narodov in svobodi vsakega človeka. Besedilo slovenske himne se med drugim glasi: »… narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan …« Slovenska himna vabi k hrepenenju po nebesih, ki so dosegljiva po poti pravih življenjskih vrednot Prepir, razne oblike suženjstva in zasvojenosti ter konflikti med narodi in znotraj narodov žal na tem svetu nikoli ne bodo preteklost. Če hočemo ali ne, Prešeren v sedmi kitici Zdravljice govori o dnevu, ki ne pripada več temu svetu in času, ampak večnosti. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da Prešeren želi, da bi živeli vsi narodi, ki imajo v sebi hrepenenje po nebesih, po večnosti. Kaj pa tisti, ki te vere in hrepenenja nimajo in se ne ravnajo v skladu z nebesi? Prešeren ne zapiše, naj propadejo, toda tem narodom ne nazdravi, ne želi, da živijo.  Zelo zgrešeno je prepričanje, da si to, kar ugotavlja znanost in Božje razodetje, nasprotujeta. Nemogoče! Bog ustvarja svet sedaj, v tem trenutku! Če ga ne bi ustvarjal, bi v trenutku vse izginilo v nič. Stvarstvo ima svoje zakonitosti. Znanost, ki sicer temelji na preverjanju hipotez, na koncu ne more priti do ugotovitev, ki so v nasprotju s Stvarnikom. Znanstveniki, filozofi, mediji, državni in verski voditelji bi se morali tega zavedati in prevzeti odgovornost za napačno prepričanje, ki je v naših glavah. Slovenska himna pravzaprav ne bi smela biti le slovenska himna niti le himna EZ, temveč svetovna himna. Kakšno sporočilo lahko majhna Slovenija daje EZ in svetu! Vsaj nekoliko spremljam številna Marijina prikazovanja po svetu. Kot zanimivost: slovensko himno potrjuje tudi Marijino razodetje v Amsterdamu, kjer se je Marija vidkinji Idi Peerdeman razodela kot Mati vseh narodov. Prvo videnje je bilo 25. marca 1945, ob šeststoti obletnici evharističnega čudeža v Amsterdamu. Kot Mati vseh narodov se je Marija spet razodela s. Agnesi Katsuko Sasagawa v Akiti na Japonskem (prvo sporočilo je Marija izrekla 6. julija 1973). Tudi prikazovanje v Akiti je povezano z Evharistijo, saj se je Marija razodela v redu, ki razvija karizmo češčenja Evharistije, ki je Kruh večnega življenja, Hrana nesmrtnosti (PREBERI VSE)

V zvezi z bližnjim slovenskim sopredsedovanjem Svetu EZ je v naših medijih dan prav poseben poudarek temu, da mora Slovenija na dnevni red tega zasedanja uvrstiti točko – bolje rečeno kar zahtevo – o (čimprejšnji) pridružitvi preostalih držav bivše skupne Jugoslavije, tj. zahodnega Balkana, Evropski zvezi. Novinarji naših tradicionalnih, še vedno v samoupravnem komunizmu zakoreninjenih medijev vedno znova s to zahtevo naskakujejo najvišje protagoniste njim neljube sedanje vlade. Všečno jim je seveda stališče predsednika RS Boruta Pahorja, ki daje tej pobudi brez vsakega pomisleka vso podporo. Pri tem so za hip odrinjeni hudi pomisleki do njega zaradi njegovih do njihovih nasprotnih stališč do odrivanja in zanikanja strahotne zločinske rdeče preteklosti. Bombardirana je seveda sedanja nevšečna vlada, katere zunanji minister Anže Logar naj bi nato te vznemirjene rdeče duhove vsaj za silo pomiril z zagotovilom, da je čimprejšnja(?) pridružitev teh držav EZ uvrščena na dnevni red zasedanj Sveta EZ pri nas. Je sploh smiselno, da se Slovenija zavzame za približevanje balkanskih držav v EZ Res ne vem, v kakšnem pomenu in obsegu naj bi bila ta odprta, za navedene države zahodnega Balkana nedvomno huda problematika uvrščena na dnevni red bližnjega zasedanja Sveta EZ v času našega sopredsedovanja. Imam pa stališče do zunanjepolitične orientacije naše države. Pri tem naj kar takoj in brez ovinkov povem, da osebno odločno odklanjam vsako neposredno prizadevanje naše države za čimprejšnjo vključitev tega dela Balkana v Evropsko zvezo.  Komaj smo – zadnji hip – skočili iz vrelega kotla te temno rdeče, črne čorbe v balkanskem kotlu, in to v veliki meri tudi zato, ker smo po zgodovini, kulturi in severozahodni legi k sreči že dovolj odmaknjeni od njega (PREBERI VEČ)