Andrej M. Poznič: Pred nami bitka za ohranitev naroda in vere
Prihodnost, ki je že tukaj, terja od nas, da se spremenimo, da iščemo in na nov način delujemo in živimo svojo vero. Pustiti moramo za seboj, kar je čas povozil in kar se je že spremenilo. Pustiti moramo za seboj komodnost navad, ki so se nam ...
Spletni Časnik

Nedelja, 3. november 2019 ob 06:00

Odpri galerijo

Andrej M. Poznič: Pred nami bitka za ohranitev naroda in vere

Vedno bolj smo usposobljeni, da predvidimo bližnjo prihodnost in jo tudi dejavno oblikujemo. Ne osebne prihodnosti, temveč skupno. Pogled v že vidno narodno in cerkveno prihodnost nam pravi, da nas čakata dva velika spopada, na katera se moramo pripraviti. Prvi boj se nanaša na obstanek našega naroda, naše identitete, naše samobitnosti, obstoj našega jezika, naše tisočletne kulture (več tukaj). Ne le mi, Slovenci, temveč ta boj bije celotna Evropa in v istem smislu ves t. i. »krščanski zahodni svet«. Drugi boj, ki nas čaka, pa je boj za obstanek naše vere in Cerkve. Po skoraj tisoč letih smo prišli v Cerkvi na Slovenskem do prepada samouničenja in gledamo v globino kakor prikovani od razgleda, od veličastnega propada naše vere, naše Cerkve v sedanji obliki. Zdi se, da je splošen odpad od vere do temeljev načel Kristusovo Cerkev in da bo iz naših krajev izginila.

Kriza Cerkve je večplastna in ubijalska

Ne gre samo za sramotno katastrofo mariborskega finančnega škandala, ki nas uvaja v dolgoletno pokoro. Prav tako ne gre pri tej krizi za pedofilijo in druge moralne deviacije, ki so sad naše grešnosti in se tako brutalno vidijo na telesu duhovščine. Tu gre bolj za »modni greh«, za grehe, kot so splav, nezvestoba, napuh, lakomnost, evtanazija ali drugi umori, za katere smo izgubili občutljivost.

Cerkev je začela pot očiščevanja in pokore tudi za te grehe, ki jih ni nikoli odobravala. Ko gre za naše grehe, Cerkev posnema Jezusa, ki je usmiljen z nami. Odpusti grehe in pove: »pojdi in ne greši več«, pa četudi bi mi kakemu grešniku naložili strahotno pokoro zdaj in celo v večnosti. Ta metoda pa ni metoda tega sveta, ki je nepopustljiva, neusmiljena in bliže linčanju kakor pravičnosti.

Ko gre za modne grehe, je svet vedno enako zagret pri preganjanju in kasneje, ko se naveliča, v pozabi.

Brez duhovnikov ni Cerkve

Bolj kot vse našteto nas bo zadelo pomanjkanje duhovnikov in vernikov. Za sedanji način in pokritost župnij ima Cerkev na Slovenskem prvič v tisoč letih premalo osebja, premalo mašnikov, ki večinoma mašujejo v praznih cerkvah. Brez duhovnikov pa ni Cerkve. Iz tega dejstva se bo v prihodnosti rodila nova organizacijska, zemeljska oblika katolištva. Kakor vsako rojstvo pa bo tudi to težko. Porodni kriki se že slišijo po cerkveni pokrajini, med ljudmi, ki jih je krčenje že doletelo. A to so samo prvi kriki, ne pa zadnji. V naslednjih nekaj letih, morda desetletjih bo Cerkev na Slovenskem »hujšala« in se krčila in vpila v porodnih bolečinah novega.

Torej je naša prva naloga, da molilno za nove duhovne poklice in podpiramo tiste fante, ki so poklicani in bi velikodušno stopili na to pot, z dobro besedo, z izražanjem veselja, da bi nam ne zmanjkalo duhovnikov. Pomanjkanja duhovnikov ne bo mogoče odpraviti v kratkem času, vendar je treba začeti s tem delom takoj.

Sprememba miselnosti v Cerkvi sami, tj. med ljudmi, med vernimi ljudmi, pa je prav tako težka kakor med jugonostalgiki, ki žalujejo za »Jugovino«, ki je že davno mrtva.

Druga plat cerkvene medalje, manj vernikov, se reši bolj preprosto

Organizacijsko to pomeni združevanje, kar v praksi pomeni tudi ukinjanje župnij. Manj bo svetih maš, a manj bo tudi župnij. Ta proces se je že začel, v bližnji prihodnosti pa bo postal očiten in vsesplošen, se bo v naslednjih nekaj letih upokojila največja starostna skupina duhovnikov.

Kaj je najbolje, da storimo ta hip?

Časi so se resnično spremenili, mi pa se v njih še nismo. Časi so povozili tradicionalno vero in zanašanje na zunanje navade. Spremeniti torej moramo miselnost, ki je preživeta in že vsaj tri desetletja ne deluje več. To je miselnost »vedno je bilo tako«, »če bo drugače, mene ne bo zraven«, to je »ultra konservativnost«, ki je sebična in ohranja počasen ritem umiranja. Kdor sebi na ljubo noče nič spremeniti, »ker je vedno tako bilo«, laže sebi in drugim, kajti vedno je bilo drugače, kakor trdimo in se spominjamo, in vedno je mogoče kaj spremeniti.

Namesto v preteklost zazrto hojo v prihodnost (gledamo »rikcerc« naprej!) osvojimo pogled naprej v prihodnost, da se pogumno obrnemo v čas, ki nas čaka in prihaja, in na ramenih tisočletne tradicije in v zvestobi njej osvojimo vprašanje: »Kaj je najbolje, da storimo ta hip?« Ne več »tako je bilo!«, ampak »kaj je prav, kaj je dobro, kaj je res« in še bolj »kaj govori Duh Cerkvi«. Ta hip potrebujemo prebujene, osebno verne ljudi, ki zavestno gojijo svoj odnos drug z drugim in med seboj, predvsem iz srednje generacije.

Pomemben temelj za našo prihodnost je ohraniti zvestobo Cerkvi in njenemu nauku. Biti katoličan, odprt v svet z misijonskim duhom, pomeni oznanjati vsem ljudem, osebno in skupnostim. Za nas velja: najprej v Sloveniji. Tega še ne znamo in tudi sam vam ne znam povedati, kako bi morali to narediti, da bomo uspeli. To je naša velikanska naloga.

Če že bomo Slovenci izumrli, umrimo vsaj tako, da bomo baklo žive in prave vere predali tistim, ki bodo za nami živeli na tem prostoru.

Potrebujemo pogum za boj, pripravljenost na žrtve, na rane, na padec v boju

Prihodnost, ki je že tukaj, terja od nas, da se spremenimo, da iščemo in na nov način delujemo in živimo svojo vero. Pustiti moramo za seboj, kar je čas povozil in kar se je že spremenilo. Pustiti moramo za seboj komodnost navad, ki so se nam prikupile, in se pogumno, tudi za ceno zmot in napak, podati na pot žive vere, ki ustvarja nove navade. Opustiti moramo miselnost »vedno je bilo tako« in iskati »kako bi bilo dobro zdaj«. Ohraniti vsebino, duha in spremeniti obliko.  (več)

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 15. Nov 2019 at 06:52

0 ogledov

Košček za koščkom nam jemljejo identiteto, veselje do življenja in biti Slovenec
Borut Korun je spregovoril tudi o migracijah, s katerimi smo Evropejci soočeni v zadnjem obdobju. Po njegovem obstaja teorije, ki jih je težko dokazati, da gre za nek načrt, ki bo privedel do zamenjave prebivalstva, pomešanja evropskega prebivalstva z islamskim prebivalstvom iz Afrike in Azije, ki bi privedlo do neke Evrope, kjer bi bilo vse premešano, brez narodnostne identitete. The post Košček za koščkom nam jemljejo identiteto, veselje do življenja in biti Slovenec appeared first on Časnik.

Fri, 15. Nov 2019 at 06:14

0 ogledov

Množični ”turizem” in nasilje del vsakdana v mestu ob Rinži
Kočevski gozdovi pa morajo biti nekaj zelo posebnega. ''Turisti'' so namreč pripravljeni plačati ogromno ceno, da se, četudi prenatrpani in brez vsakega ugodja v kombiju, še vedno odločajo za to doživetje neokrnjene narave. Nekateri se odločajo celo za samostojen pohod – verjetno v upanju, da bi lahko videli medveda in volka v njunem naravnem okolju. The post Množični ”turizem” in nasilje del vsakdana v mestu ob Rinži appeared first on Časnik.

Thu, 14. Nov 2019 at 17:58

24 ogledov

Narava in pokrajina (foto): Magdalenska gora
Janez Mihovec – Magdalenska gora Nad Grosupljem in Šmarjem Sap je razgledni vrh Magdalenska gora. Na njej najdemo srednjeveško cerkvico. Vrh je nekakšna Šmarna gora za Grosupeljčane. Gora je nekaj posebnega. Pravzaprav zaradi tistega kar najdemo pod zemljo. Pred tremi tisočletji je bila eno izmed največjih železnodobnih naselbin v Sloveniji. Naseljeno skozi celotno tisočletje. Okoli […] The post Narava in pokrajina (foto): Magdalenska gora appeared first on Časnik.

Thu, 14. Nov 2019 at 06:12

5 ogledov

Brezplačne vožnje po železni cesti z Alenko Bratušek
Alenka Bratušek, s kako neambicioznim ciljem zganjate populizem in farbate volivce! Kar 90 minut, to je uro in pol, naj bi trajala bliskovita vožnja s potovalno hitrostjo okoli 100 km/uro med našima najpomembnejšima mestoma v 21. stoletju. Neverjetno! The post Brezplačne vožnje po železni cesti z Alenko Bratušek appeared first on Časnik.

Thu, 14. Nov 2019 at 06:05

5 ogledov

Helena Jaklitsch: Slovenci leta 1949 med Stalinom in Titom
Že v začetku leta 1949 se je po sovjetskem zgledu začela kolektivizacija kmetijstva, s čimer je Tito želel potrditi svojo zavezanost komunistični doktrini. The post Helena Jaklitsch: Slovenci leta 1949 med Stalinom in Titom appeared first on Časnik.

Wed, 13. Nov 2019 at 20:47

19 ogledov

Adria zdaj mrtvec, pred tem pa gospodarski zombi
Vstop Nemcev je samo podaljšal agonijo. A razumeti. moramo, da bi ob bolj učinkovitem državnem upravljanju Adria Airways ne bilo niti vstopa sklada, ki ima svoje lastnike v Nemčiji, uradni sedež pa v davčni oazi. Ob učinkovitejšem upravljanju bi podjetje lahko bilo še vedno državno, ali pa, zaradi regionalnega pomena, v lasti kakega strateškega tujega partnerja The post Adria zdaj mrtvec, pred tem pa gospodarski zombi appeared first on Časnik.
Teme
duhovnost mnenja z mero cerkev in družba cerkev na slovenskem krščanska identiteta

Zadnji komentarji

APMMB2

2019-07-14 06:20:03


Janez Janša je še edini osamosvojitelj, ki je aktiven politik. Je še vedno trn v peti prisklednikom, ki kradejo slovensko osamosvojitev in slovensko državo. Bolj, ko se oddaljujejo od slavni dni osamosvojitve, bolj drzni so tatovi in danes so že skorajda v popolnosti okradli osamosvojitev. Danes že skorajda v celot velja, da so Slovenijo osamosvojili partizani, da so komunisti Slovenijo iz globikega fevdalizma izvlekli v rajsk socializem, ki je omogočal delavcem raj na zemlji. Na kratko so ta raj prekinili kruti in pohlepni kapitalisti in da ne bo pomote fašisti, ki jih vodi Janez Janša in je kriv, da Slovenija ni druga Švica. Če ne bi bilo Janše bi v Sloveniji vladala sloga, tako pa je on zdrahar, ki potvarja zgodovino. Marsikdo verjame, da so bili povojni boljševiki resnično šlampasti, ko niso do popolnsti zatrli belogardiste in katoliško cerkev, ki danes dela zdrahe in razdvaja narod. Prav Janša je potomec teh in resno se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da so lahko ti ustvarlili potomstvo in dopustili takšnemu strašilu, kot je Janša da stopi v politiko in o groza pregrozna celo za krajši čas zvalada. Če sta dve katoliški osnovni šoli zelo veliki problem za Slovenijo, je Janez Janša največji problem. Dokler bo on v politiki, Slovenija ne bo zadihala s polnimi pljuči. Če ne bi bilo Janeza Janše, bi že davno povrnili socializem in samoupravljanje in ne bi bilo nobene dileme, ali javno zdravstvo, ali ne? Ne bi bilo dileme, ali javno šolstvo , ali ne? Ne bi razprodajali državnih bank! Ne bi razprodajali podjetij! Ne bi bilo revežev, ne revnih upokojencev. Ne bi bilo lačnih otrok. Tako pa same nevšečnosti . Nič svobode in nenehni strah pred fašizmom. Zakaj smo se sploh osamosvojili? Bratstva in enotnosti ni več. Pristali smo v morilskem NATO paktu in sedaj morajo naši strumni vojaki po svetu podpirati ameriški imperializem. Vse to nam je skuhal Janez Janša, namesto, da bi dopustil, da nam vlada Milan Kučan, ki nikoli ni bil za samostojno Slovenijo. V imenu nacionalnega interesa je ohranjal banke in gospodarstvo v slovenskih rokah, kjer so njegovi tovariši smelo upravljali z bankami, podjetji, gradbeništvom in omogočili javno šolstvo, javno zdravstvo in dajali upanje upokojencem da bodo imeli, ko ponovno zasedejo tovariši oblast 1000 € pokijnine. Hvalabogu je pogumni Marjan Šarec zbral vse pozitivne sile v Sloveniji, ustvaril trdno koalicijo, ki že kaže sadove. Ohranil bo javno zdravstvo, Tudi šolstvu se ni treba bati privatizacije. Povrnil bo banke narodu in pripeljal investitoreje, ki bodo reševali slovenska pogorišča. Tako se nam obeta razcvet Gorenja, ki ga bodo obnovili Kitajci in pregnali janšiste iz Velenja, da ne bodo nikoli več zgradili še kakšen TEŠ6. Ne, Titovo Velenje se ne da, če ravno se je ob njega naselil Janez Janša in z ukradenim denarjem za gotovino kupil hišo, kar še danes ne zna pojasniti tvarišu Mehu.
Gost

2019-07-13 01:19:32


dne 13. maja 1941 so trije tigrovci (Zelen, Kravanja in Majnik) v Češarkovi (Lovšinovi) koči na Mali gori pričakovali gospoda Antona Šmalca (1904–1972), uslužbenca ribniške hranilnice, da jim pomaga zamenjati 30 milijonov jug. dinarjev za italijanske lire; Ferdinand Kravanja ni naredil samomora, kakor se je do sedaj omenjalo, saj je celo (lažje) ranjen uspel zbežati iz koče in se z denarjem skriti v grmovju; Danilo Zelen, verjetno ranjen, je po odločnem odporu izvršil častni samomor (šele po predaji Majnika), da ne bi živ padel v italijanske roke; poleg Jožeta Zalarja (in kakšnega raubšica), je tako le še Anton Šmalc v Ribnici vedel za trenutno skrivališče treh tigrovcev; po izjavi Antona Majnika, tigrovca in partizana, ki jo je leta 1971 zapisal Jože Zalar, ribniški orožniki in karabinjerji niso iskali Danila Zelena, temveč samo Majnika! Doslej v nobenem zapisu okrog spopada tigrovcev na Mali gori ni bilo omenjeno, da je šlo, poleg oboroženega (strelskega) spopada, tudi za finančno transakcijo oz. zamenjavo velike vsote jug. dinarjev (30 milijonov dinarjev) v italijanske lire. Organizacija TIGR je gotovo imela, poleg arhive, tudi znatna finančna sredstva, vendar o tem ne vemo skoraj ničesar. Trditev, da se je prva oborožena akcija zgodila 13. maja 1941, ni resnična. Resnično je samo to, da je Danilo Zelen s samomorom končal svoje življenje, saj je do spopada na Mali gori prišlo, ker so Italijani iskali ORJUNA-ša Majnika, zraven pa sta se zaradi denarja znašla še Zelen in Kravanja... To povsem spremeni konotacijo dogodka samega in se nastavlja vprašanje, če se nemara TIGR poleg borbe proti fašizmu ni zavzemal tudi za kraljevino Jugoslavijo. Težko je seveda sedaj govoriti o tem, a če zgornje drži potem spopad na Mali gori ni spopad TIGRovcev proti fašizmu, ampak spopad karabinerjev z ORJUNA-šem in še dvemi TIGRovci,ki sta denar želela zamenjati...

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš Čerin

NAJBOLJ OBISKANO

Andrej M. Poznič: Pred nami bitka za ohranitev naroda in vere